SEM, 21. oktober ― Sporočilo za javnost  Slovenski etnografski muzej                          Ljubljana, 19. oktobra 2026 Gostujoča razstava Etnografskega muzeja Istre Kaj delamo, kadar »nič« ne delamo: Prosti čas v vsakdanjem življenju hrvaške Istre v Slovenskem etnografskem muzeju Slovenski etnografski muzej in Etnografski muzej Istre odpirata gostujočo razstavo Kaj delamo, kadar »nič« ne delamo: Prosti čas v vsakdanjem življenju hrvaške Istre. Odprtje razstave bo v četrtek, 22. oktobra 2026, ob 18.00 v Slovenskem etnografskem muzeju na Metelkovi 2 v Ljubljani.  Razstavo bo odprl Viljem Leban, vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Odprtje bosta glasbeno obogatila Ana Vipotnik (glas) in Matic Ašič (kitara). Razstava bo na ogled do 18. aprila 2027. Leta 2024 je Slovenski etnografski muzej odprl stalno razstavo Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti. Eno od razstavnih poglavij je posvečeno prostemu času, zato SEM tokrat gosti razstavo Etnografskega muzeja Istre, ki pripoveduje zgodbo o preživljanju prostega časa v hrvaški Istri. Medtem ko številni Slovenci v hrvaški Istri radi dopustujemo in preživljamo prosti čas, nam gostujoča razstava odpira vpogled v to, kako so prosti čas v preteklosti preživljali in kako ga danes preživljajo tamkajšnji prebivalci. Gostujočo razstavo Etnografskega muzeja Istre sta zasnovali avtorici Mirjana Margetić in Nikolina Rusac, koordinatorka razstave v SEM pa je dr. Nena Židov. S predmeti, dokumentarnimi fotografijami, spomini pripovedovalcev in  interaktivnimi vsebinami razstava obravnava načine preživljanja prostega časa v vsakdanjem življenju različnih slojev prebivalcev hrvaške Istre od prve polovice 20. stoletja do danes.  Obiskovalce spodbuja k premisleku o razumevanju in lastnih načinih preživljanja prostega časa in njegovem preživljanju v preteklosti in danes. Razstava razkriva, kako so prebivalci hrvaške Istre v zadnjem stoletju preživljali čas zunaj de

SEM, 19. oktober ― Z veseljem sporočamo, da je nekdanja sodelavka Slovenskega etnografskega muzeja Alenka Simikič prejela nagrado za življenjsko delo s področja muzejske dokumentacije, ki jo podeljuje Skupnost muzejev Slovenije.  Alenka Simikič se je v Slovenskem etnografskem muzeju leta 1978 zaposlila kot prva kustosinja dokumentalistka, ki se je ukvarjala izključno z muzejsko dokumentacijo. Poleg skrbi za urejeno dokumentacijo o predmetih v muzejski zbirki  ter arhivskem gradivu je skrbela tudi za obsežno, v njenih letih zelo hitro naraščajočo fototeko in pripravo ter posredovanje gradiva strankam. Med letoma 1978 in 2004 je bila vodja Oddelka za dokumentacijo, upokojila pa se je leta 2009. Svoje moči vlagala v novo vizijo muzejske dokumentacija in bila na tem področju na Slovenskem pionirka. Povezovala se je v mednarodne organizacije, kot je CIDOC, ICOM-ov Mednarodni komite za dokumentacijo, v katerem je kot članica izvršnega odbora v 90. letih 20. stoletja vodila delovno skupino za etnologijo (EWG). Bila je prva predsednica omenjene delovne skupine, ki se je ukvarjala z osnovnimi etnološkimi podatkovnimi standardi in etnološko muzejsko dokumentacijo v etnografskih, etnoloških in antropoloških muzejih ter muzejih na prostem. Znotraj delovne skupine ji je uspelo pripraviti osnovne standarde za opis etnološke dediščine. Po vzoru iz tujine je v začetku 90. let ustanovila Muzejsko-galerijski dokumentacijski center, izobraževala in organizirala tečaje ob uvedbi programa Modes, prevajala literaturo in nudila celovito oporo dokumentalistom. Septembra 1993 je bila ena od glavnih organizatork CIDOC-ove konference v Ljubljani, za kar je prejela Valvasorjevo priznanje.  Pomembno vlogo je Alenka Simikič odigrala tudi pri vpeljavi etnološke sistematike za razvrščanje bibliografije in muzejskega gradiva. Svoja razmišljanja, primere dobrih praks in uspešnih etap svojega strokovnega prizadevanja je objavila v več člankih na temo muzejske dokumentacije, ki so bili objavljeni v Etnologu, Argu

SEM, 16. oktober ― 17. oktobra obeležujemo mednarodni dan nesnovne kulturne dediščine, ki ga je Generalna konferenca Unesca razglasila leta 2024. Dan je namenjen ozaveščanju o pomenu nesnovne kulturne dediščine ter priznanju vsem posameznikom, skupinam in skupnostim, ki jo ohranjajo in prenašajo na prihodnje rodove. Unescova Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003), ki jo je do danes sprejelo že več kot 180 držav, med njimi tudi Republika Slovenija (2008), predstavlja okvir znotraj katerega lahko sistematično skrbimo za njeno varovanje. Konvencija poudarja, da je dediščina živa le toliko, kolikor jo ljudje prepoznavajo kot del svoje identitete in jo aktivno prenašajo naprej. Slovenski etnografski muzej od leta 2011 opravlja naloge Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine. V sodelovanju z nosilci, lokalnimi skupnostmi, strokovnjaki in drugimi ustanovami prepoznava, dokumentira, raziskuje in predstavlja raznolike oblike nesnovne kulturne dediščine ter pripravlja strokovne podlage za vpise v Register nesnovne kulturne dediščine. Leto 2026 v številkah Delo Koordinatorja je tudi v letu 2026 zaznamovalo tesno sodelovanje z nosilci dediščine po vsej Sloveniji. Na dan 16. oktobra 2026 je bilo v Register nesnovne kulturne dediščine vpisanih 146 enot in evidentiranih 427 nosilcev dediščine.  Med novimi vpisi v letu 2026 so bili: Igranje na diatonično harmoniko, Telovske procesije, Džezovsko igranje, Agrarne skupnosti, Vinogradništvo, Koline, Velikonočno rágljanje v Tržiču, Alpinizem, Planinstvo, Pomorski krst ter Zborovsko petje. Poleg priprave predlogov za vpise v Register smo tudi terensko dokumentirali dediščinske prakse, strokovno svetovali pobudnikom, evidentirali nove nosilce ter sodelovali pri številnih predstavitvah in dejavnostih za ozaveščanje javnosti. Nesnovna kulturna dediščina ni le zapis v Registru. Njena vrednost je predvsem v ljudeh, ki jo živijo, ohranjajo in razvijajo. Prav nosilci dediščine so tisti, ki s svojim znanjem, ustvarjalnostjo, pre