ARS Oder, 6. maj 2020 ― Prejemnica nagrade mladi dramatik/dramatičarka 2020. Strokovna komisija v sestavi Matej Bogataj (predsednik), Srečko Fišer in Amelia Kraigher je med šestnajstimi prispelimi besedili soglasno odločila, da nagrado podeli perspektivni dramatičarki Varji Hrvatin za besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, katerega uprizoritev je bila med drugim tudi del načrtovanega spremljevalnega programa 50.Tedna slovenske drame. V svoji obrazložitvi so zapisali: V času, ko je vse tako zelo performativno, da se komaj še kdo ve, kako je v resnici že pro forma, se najde mlada avtorica, ki na prvo stran svojega besedila zapiše: »DANES IGRATA: DRAMSKI PISEC in BRALEC«, in naprej: »IGRIŠČE: domači teren, strani dramskega besedila«. Niti dogajalni čas se ne meri v urah in minutah: »TRAJANJE: okoli 30 strani, odvisno od podaljškov«. Pa smo tam: beseda kot osnova, protagonistka, mera. No, ljubitelji staroveške literarne dramatike se le ne radujmo prezgodaj: zadeva gre malo, kako bi rekli, v ovinek; a če že ni poti nazaj, je razveseljivo, da se sluti vsaj steza naprej. Igra, po kateri dramski pisec, tj. avtorica, vodi bralca, ni igra v pomenu odrskega poosebljanja; je razumska, kombinatorna igra, nemalo podobna tisti, ki je ugajala piscem v času, ko je bil postmodernizem tako mlad, da je prehiteval črke svojega imena, in temu primerno vitalen; ugajala je kakemu Cortázarju, Perecu, Calvinu. A časi so drugi, malce je le drugače: bralec naj bi bil sostorilec pri pripovedi, ki je deklarativno avtobiografska, izkustvena, prvoosebna, jaz-drama, tako rekoč po definiciji material za prej omenjeno formo, medtem ko za dramsko besedilo ni najboljše izhodišče. Sostorilec, pajdaš pri pripovedovanju zgodbe, ki se je že zgodila, in sicer dramskemu piscu osebno? Cepič racionalne distance podeli opisu izkustva, ki ni nikoli več kot pol koraka od solipsizma (in izmučenega opazovalca), iskro besednega življenja, ki je – glej – zanimivo. Poudarek se od ludističnega elementa premakne v psihološko ana

ARS Oder, 15. april 2020 ― Gledališče Ane Monro med izolacijo ter pred in po njej »Vsak prostor spremenimo v gledališče« je njihov slogan. In čeprav veliko nastopajo v dvoranah, je Gledališče Ane Monro posebej znano kot ulično gledališče. V 80. letih prejšnjega stoletja sta ga začela igralec Andrej Rozman Roza in kipar Marko Kovačič. Danes je to ustvarjalna ustanova, ki med drugim ponuja izobraževanja, sodeluje v številnih mednarodnih projektih in organizira festivale. Le kdo ne pozna Ane Desetnice, festivala uličnega gledališča, ki vsako poletje polni ulice slovenskih mest? Tudi v času izolacije v Gledališču Ane Monro ne počivajo – pripravili so projekt Ana pod oknom. In kdo ve, morda predstavo uprizorijo prav pod vašim. Ob tej priložnosti je vodjo gledališča Gorazda Osojnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš.