NUK, 18. februar ― Prezgodaj nas je zapustil Stane Bahor. Ko sem ga obiskal lani poleti, si nisem mislil, da ga vidim zadnjič. Poslavljam se od mentorja, starejšega sodelavca, ki me je veliko naučil v času, ko sva skupaj delala v Centru za razvoj knjižnic Narodne in univerzitetne knjižnice. Hvaležen sem mu za marsikateri uvid, pomoč in dolge debate. Njegov prispevek k razvoju Narodne in univerzitetne knjižnice ter slovenskih knjižnic je zelo pomemben. V NUK se je zaposlil leta 1984, začel je z urejanjem Centralnega kataloga slovenskih knjižnic. V drugi polovici osemdesetih letih se je ukvarjal s takrat ključno razvojno nalogo, uvajanjem avtomatizacije knjižničnega poslovanja najprej v NUK potem pa tudi v drugih knjižnicah. Po končani uvedbi avtomatizacije v tekoče poslovanje knjižnice se je posvetil retrospektivni konverziji listkovnih katalogov s ciljem, da bi računalniški katalog odražal celovito sliko knjižnične zbirke. Kasneje je potek uvajanja avtomatizacije opisal v strokovnih objavah. Od leta 1999 je delal v Državni matični službi za knjižničarstvo oziroma v Centru za razvoj knjižnic. Delo sistemskega administratorja je zamenjal z delom svetovalca. Na področju šolskih knjižnic se je aktivno zavzemal za njihov razvoj in veljavo v šolskem prostoru. Njegova prizadevanja so bila vsestranska - pripravljal je strokovne priročnike, prispevke, poročila o razvoju, pravilnike, standarde, vodil je meritve razvitosti šolskih knjižnic itn. Ukvarjal se je tudi s področjem specialnih knjižnic. Že v letu 1993 se je posvečal avtomatizaciji muzejskih knjižnic, knjižnic zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine in knjižnic galerij, da bi se vključile v enoten knjižnični informacijski sistem. Še posebej so ga zanimale samostanske in druge teološke knjižnice v Sloveniji. Pripravil je poročilo o njihovem stanju, na ta način si je prizadeval ozavestiti splošno in strokovno javnost o njihovem pomenu, deležnike pa o skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. Na to temo je tudi magistriral in