SEM, 15. maj 2020 ― Po prvi svetovni vojni in podpisu rapalske pogodbe je Istra in njeno prebivalstvo prešlo pod Italijo. Gospodarske razmere so bile slabe, možnosti za zaposlitev so bile pičle. Družine na majhnih kmetijah s številnimi otroki, ki so v vojni izgubili svoje očete, so se težko preživljale. Med takimi družinami z materjo samohranilko in več otroki je bila tudi Krbavčičeva iz sv. Ivana pri Buzetu. Zaradi revščine so morali družinski člani odhajali »v svet« za zaslužkom. Dela ni bilo lahko najti ne na Reki in ne v Trstu, zato so se še ne polnoletni sin Jakob Krbavčič s svojim starejšim bratom Egidijem in njegovim prijateljem decembra 1920 odpravili iskat delo v Ljubljano. Ker mladoletni Jakob ni mogel dobiti prepustnice za potovanje v Kraljevino SHS, so potovali z vlakom do Rakeka, nato pa so na skrivaj prestopili rapalsko mejo in se peš odpravili proti Ljubljani. Prvo noč so prespali na seniku pri Brezovici, naslednjo že v Ljubljani, v hlevu gostilne Stari tišler. Mladi Jakob Krbavčič se je hotel izučiti za mehanika. Ker pa ni našel mojstra, ki bi ga izučil te obrti, je našel priložnost za poklic pri ljubljanskem svečarju in medičarju Rajku Pečniku na sv. Petra cesti, kasnejši Trubarjevi ulici, ki ga je tudi sprejel pod streho. Pri njem je Krbavčič do svojega petnajstega leta pomagal pri vsakdanjih hišnih opravilih. Kuril je peči pod kotli za vosek, pospravljal po delavnici in pomagal mojstru prevažati izdelke do strank. S 1. januarjem 1922 je petnajstletni Jakob Krbavčič pri mojstru Pečniku nastopil vajeniško dobo, ki je trajala do 1. januarja 1925. Hkrati je na Vrtači v Ljubljani obiskoval občo obrtno nadaljevalno šolo, jo januarja 1925 končal s prav dobrim uspehom in 21. januarja istega leta naredil tudi pomočniški izpit. Slaščičarska in medičarska zadruga v Ljubljani mu je tako 21. januarja 1925 podelila učno pismo, s katerim ga je imenovala za pomočnika. Krbavčič je nato pri Pečniku delal kot pomočnik in mojstru, ki je bil vdovec in ni imel bližnjih sorodniko

SEM, 14. maj 2020 ― Sporočilo za javnost Slovenski etnografski muzej 14. maj 2020 Mednarodni muzejski dan 2020 v SEM Slovenski etnografski muzej (SEM) se tudi letos že tradicionalno pridružuje praznovanju Mednarodnega muzejskega dne (MMD), ki ga v Sloveniji organizira ICOM Slovenija. Muzeji po vsem svetu ga praznujemo 18. maja od leta 1976, ko ga je proglasil ICOM - Mednarodni muzejski svet. SEM ga bo obeležil s prostim vstopom za ogled stalnih in občasnih razstav (Bosi. Obuti. Sezuti, Hrvaške igrače med tradicijo in sodobnostjo,  Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta, Lectarstvo je krajcarkšeft). Ob tem je obiskovalcem pripravil projekcijo šal in vicev iz serije Koronski humor,  ki jih je začel zbirati v času korona epidemije. Zbrani in dokumentirani humor je odličen medij za razkrivanje doživljanja izrednih življenjskih razmer in nenazadnje vzpodbuja dobro razpoloženje. Otroci pa se lahko na ploščadi pred SEM igrajo otroško igro ristanc. Letošnja nosilna tema MMD Muzeji in enakost: raznolikost in inkluzivnost se dotika samega bistva delovanja SEM.  V kontekstu dilem sedanjega časa nagovarja k iskanju odgovorov na vprašanja o tem, kako v kriznih obdobjih izboljšati kakovost muzejskih storitev in delovati kot družbeni posredniki z vidika sprejemanja razlik in sprememb. Na temo letošnjega MMD je dr. Tanja Roženbergar, direktorica SEM, v svojem nagovoru zapisala: » V Slovenskem etnografskem muzeju v program enako in enakovredno vključujemo raznolikosti in različnosti. Tema letošnjega mednarodnega muzejskega dne je tako stalnica, ki jo v muzeju razvijamo že daljše obdobje.  V okviru razstavnih in raziskovalnih vsebin,  zbiralnih strategij, evropskih projektov, letnih programov in različnih drugih dejavnosti se posvečamo posamezniku, skupnostim, skupinam in soustvarjamo kulturno krajino. Evropski projekt SWICH (Delitev sveta vključenosti, ustvarjalnosti in dediščine / Sharing a World of Inclusion, Creativity and Heritage, 2014 - 2018) ter njegovo nadaljevanje Muzeji kot prostori sk