SEM, 20. maj 2020 ― Med predmeti lončarske obrti sodijo tudi uporabni izdelki, ki jim njihovi ustvarjalci dodajo posebno simbolno ali humorno noto. Na trgu so posebno cenjeni in se nemalokrat prodajajo »pod mizo«, stran od oči otrok in moralistov, saj vendar ne gre, da bi »na štantu« razkazovali nekaj, kar bi škodovalo ljudski morali. Med lončarji, ki so izdelovali takšne predmete, je bil tudi Adolf  Hašaj (1941–1993) iz Kuzme v Prekmurju. Izviral je iz družine, kjer se je več prednikov ukvarjalo z lončarstvom. Obrti se je izučil pri svojem očetu Ludviku in se nato sam obrtno izobraževal, nekaj časa tudi na Gradiščanskem, kjer se je naučil inglazurne tehnike poslikav. To je pozneje prakticiral pri krašenju izdelkov v svoji delavnici v Kuzmi. Etnologinja Jelka Pšajd je zapisala, da je bil po duši umetnik, ki ni stremel za serijsko proizvodnjo; njegovi izdelki so nastajali z dušo. V Prekmurju je bil znan po izdelkih z belo glazuro in svojevrstno cvetlično poslikavo. Izdeloval je lonce za kisanje mleka, pütre, vrče za mleko, vodo in vino, kavne skodelice, modele za peko potic, okrasne krožnike, sklede, solnice, vaze, čutare, vrtne palčke, ptičke in piščalke, prašičke, glinene žabice, ki jih je vstavljal v glinene kozarce za pivo, itd. Predstavljamo vam dva njegova izdelka, ki smo jih za muzej pridobili leta 1991 – vrč za vino v obliki moškega s penisom in solnico v obliki moškega penisa. Ko smo Adolfa Hašaja leta 1991 obiskali v njegovi lončarski delavnici v Kuzmi in ga povprašali o teh  predmetih, nam je zaupal, da je vrč začel izdelovati, ko mu je nek avstrijski turist prinesel podoben vrč iz Španije s prošnjo, da bi naredil kopijo. In je naredil, eno za naročnika in več njih za svoje veselje in prodajo. Poimenoval ga je Toro (bik), po rdečem španskem vinu, ki se je v tistem času na veliko prodajalo tudi v naših trgovinah. Pri tem se je Adolf  namuznil, iskrivo pogledal izpod čela in dejal, da je pri imenu mislil tudi na spolno moč španskih bikov. Solnica pa je potem prišla kar sa