SEM, 9. junij 2021 ― Umetnostna zgodovinarka Kanika Gupta je bodoča aktivistka v rezidenci v Slovenskem etnografskem muzeju. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje starodavne indijske umetnosti in mitologije, ki ju povezuje s sedanjimi okoljskimi izzivi s poudarkom na prekomerni gradnji ter izgubi biodiverzitete. V dokumentarnem filmu Bilo je spomladi ... Gupta pripoveduje zgodbo o hiši, ki je bila porušena, ob tem pa je izgubila tudi vrt in drevesa, ki so jo obdajala. Novo večnadstropno hišo, ki je zamenjala staro, pa obdajata le cement in beton. V tem osebnem filmu, ki ga je Gupta posnela v in okoli hiše, v kateri se je rodila in odraščala, ima glavno vlogo narava. Strukturo filma je navdihnila Barahmasa, indijska slikarska tradicija, ki prikazuje dvanajst mesecev v letu z upodabljanjem spreminjajočih se letih časov in človeških dejavnosti. Tako kot Barahmasa se tudi film Kanike Gupta prične s pomladjo. V teku enega leta, ki ga spremljamo, vidimo transformacijo narave, prav tako pa pokukamo v družinske vsakodnevne aktivnosti in ritual. Povsem običajni dogodki nam razkrijejo, da so obnovo hiše Guptini družinski člani različno doživeli, jasno pa je, da je bila zanjo ta gradnja travmatična izkušnja. Dogajanje prav tako odraža možnosti indijske družine srednjega razreda, ki si lahko privošči takšno rekonstrukcijo, kar le še poglablja vrzel med njimi in manj privilegiranimi člani indijske družbe. Gupta na zelo subtilen način pokaže vpliv čezmerne gradnje na dobro počutje ljudi. Pri tem uporablja tudi zvoke iz narave, na primer petje ptic, škropot dežnih kapelj, šelestenje dreves, s čimer nas opozarja, da naravni elementi, ki jih običajno razumemo kot samoumevne, prav to niso. Uspe ji ustvariti občutek nostalgije za tem, kar je bilo izgubljeno, ko so izginile živali in rastline, ki so nekoč naseljevale vrt. Kaj pomeni, kadar ptice, čebele in druge živali izgubijo svoj dom? Kakšen je občutek, ko je vonj vrtnic za vedno izgubljen? Kaj pomeni, ko na vrtu ni več drevesa, pod kat