Revija Primus, 27. april ― ZBOROVSKI PRAZNIK 2024 ALI NAŠA PESEM SE VRAČA! ZBOROVSKI PRAZNIK 2024 ALI NAŠA PESEM SE VRAČA! 26. april 2024, Piše: Anamari Pečan, Foto: Janez Eržen V soboto, 20. aprila, in nedeljo, 21. aprila 2024, se je v mariborski dvorani Union odvilo že 28. tekmovanje slovenskih pevskih zborov Naša pesem. Tekmovanja se je udeležila pestra diaspora vokalnih skupin in zborov, ki so se predstavili z raznolikim programom slovenskih in tujih skladateljev. Po letu 2022, ko se je tekmovanje odvilo v tekmovalno-revijalnem formatu, se je tokrat že v zraku čutilo, da se med zborovskimi navdušenci najbolj priljubljeno domače tekmovanje vrača v ustaljene tirnice, kar je bilo nadvse prijetno spoznanje. V dveh dneh se je preko petih koncertov na odru zvrstilo 20 pevskih zasedb. Predstavili sta se 2 ženski in ena moška mala pevska skupina ter 2 ženska, 2 moška in 13 mešanih zborov. Kar 7 od 20 zasedb in 12 od 20 zborovodij se je na tekmovanju predstavilo prvič. Slišali smo lahko tudi pet novih sklad in pet prvih izvedb, zaradi česar je bilo poslušanje samo še bolj zanimivo. Nastope je ocenjevala strokovna žirija v sestavi Tadeja Vulc, Primož Kerštanj, Aira Birziņa (Latvija) in Esteban Urzelai (Baskija, Španija), predsedovala pa ji je Urša Lah, ki je letošnjo izvedbo ocenila kot zelo obetavno. Tekmovanje se je pričelo v soboto, 20. aprila 2024, ob 10.30 s koncertom, na katerem so nastopile vse tri male pevske skupine. Nastop ženske Vokalne skupine Virtus iz Frama, ki jo vodi Dora Ožvald, je bil prvi v vseh pogledih, z njim se je 28. Naša pesem, poleg tega pa so tako vodja skupine kot pevke na mariborskem odru stale prvič. Pevke v desetčlanski zasedbi so ne glede na pritisk prvega nastopa zvenele ubrano in suvereno.                 Sledil je nastop moške Vokalne skupine Ad Hoc iz okolice Celja. Devetčlanska zasedba in njihov vodja skupine so bili prav tako kot Vokalna skupina Virtus na tekmovalnem odru prvič. V svoj tekmovalni spored so uvrstili pet del moš

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. april ― V ne-prostoru vesolja se prostor kot lokacija določa z orbitami vesoljskih objektov, med katerimi planet na robu Mlečne ceste s svojim edinstvenim ekosistemom utripa v krčih pod pezo najbolj invazivne med živalskimi vrstami. Krhkost planeta, načeta z neuravnoteženim izkoriščanjem vsega za dobro kapitala kot najnižjega skupnega imenovalca človeške živali, se kaže kot morebitni konec vrste. Radikaliziranje pogojev za bivanje, ki potrebuje atmosfero, rastline in druga ne-človeška živa bitja, se v projektih Dorotee Dolinšek kaže kot tisto stanje obstajanja planetarne živosti, ki ga že danes srečujemo v ekstremnih pogojih vesoljskih prostorov. Z ustvarjanjem mikroperformativnih situacij, v katerih se možnost preživetja dosega le z izjemnimi napori, v katerih je človek raztelešen na množice fizioloških funkcij, avtorica ustvarja čutne priložnosti za globoko samorefleksijo. Projekt Ex.A.R.U. (Exo Auxiliary Respiratory Unit) je sestavljen kot biotehnološki podaljšek človeškega organizma, obsojenega na dihanje. Refleksno premikanje gladkih mišic se skozi pomožno zračno kapsulo ozavesti do točke, kjer vsak vdih in izdih riše tanke meje živosti. Odvisnost od številnih nečloveških organizmov, ki omogočajo telesne funkcije, se v umetni atmosferi orbitalnih habitatov pokaže kot disbioza – osip človeškega mikrobioma, potrebnega za preživetje –, ki v projektu Biosymbiotic Exoskeleton ponudi imaginarni pakt med somatskim in biotskim. V projektu Ex.A.R.U. (Exo Auxiliary Respiratory Unit) je vzpostavljen monokulturni rastlinjak (s širokolistnatima rastlinama aglaonema in alokazija), okrog katerega se odvija izkustvena situacija nadzorovanega dihanja, potrebnega za vzdrževanje človeških funkcij v ekstremnih okoljih, kjer zraka ni, ga primanjkuje ali pa je neprimeren za vdihavanje. V vesolju, ki je v središču avtoričinega umetniškega interesa, se ta spekulativna situacija kaže kot imaginarna krajina, s pomočjo katere je mogoče misliti preživetje človeka, ki je fiziološko določen z atmos