A Quiet Passion (2016)

A Quiet Passion (2016)

Filmski kotiček, 7. september 2017 ― Slo naslov: Tiha strast Država: VB, Belgija Jezik: angleščina Leto: 2016 Dolžina: 125',  Imdb Žanri: biografija, drama Slo recenzija: Mladina, Koridor, RTV SLO MMC  Režija: Terence Davies Scenarij: Terence Davies Igrajo: Cynthia Nixon, Jennifer Ehle, Keith Carradine, Emma Bell, Duncan Duff, Jodhi May, Catherine Bailey [SLO] Emily Dickinson je večino življenja preživela na posestvu staršev v mestecu Amherst v Massachusettsu. Pisala je dnevno, vsako noč, a je bil le neznaten fragment te poezije objavljen v času njenega življenja. Bila je plaha, a polna iskrivega smisla za humor. Njeno življenje je prevevalo tiho dostojanstvo; njeno poezijo izjemna veličina. Vsa groza in lepota sveta sta tu skrčeni na samo esenco pomena in ekspresije. Bila je bržkone ena največjih pesnic. Tiha strast je pretanjena in pogosto humorna zgodovinska drama o življenju in delu ene največjih pesnic vseh časov Emily Dickinson, v režiji poeta sodobnega britanskega filma Terencea Daviesa. In je hkrati pretresljiv portret ženske, umetnice uporniškega, neodvisnega duha v primežu zadušljive patriarhalne in krščanske morale.  -Kinodvor [ENG] Cynthia Nixon delivers a triumphant performance as Emily Dickinson as she personifies the wit, intellectual independence and pathos of the poet whose genius only came to be recognized after her death. Acclaimed British director Terence Davies (House of Mirth, The Deep Blue Sea) exquisitely evokes Dickinson's deep attachment to her close knit family along with the manners, mores and spiritual convictions of her time that she struggled with and transcended in her poetry. Ocena
Ilirska Bistrica: Razstava Igorja Knapa navdušila

Ilirska Bistrica: Razstava Igorja Knapa navdušila

Notranjsko primorske novice » Kultura, 7. september 2017 ― Ilirska Bistrica – Prva samostojna razstava domačina Igorja Knapa je vzbudila veliko zanimanje med obiskovalci Galerije Doma na Vidmu. Njegove skulpture in kipci so poklon ženskemu telesu. Razstava Igorja Knapa – Foto: Tjaša Kaluža »Najraje izdelujem ženske akte. Ko je Bog naredil žensko, je naredil nekaj lepega in za to smo mu vsi hvaležni. Ženska je lepa, ker ima lepe obline. Zaobljeno žensko telo se da čudovito oblikovati, zato ga najraje upodobim,« je skrivnost ženskega akta opisal Igor Knap. Ljubi pa so mu tudi portreti, med katerimi kraljuje njegov avtoportret, ki je popolna replika avtorjeve podobe. Knap pa upodablja tudi živali, ki jih soustvarja s svojima vnukoma. »Moja vnukinja Lara in vnuk Miha mi zelo rada pomagata v delavnici in vesel sem, da sta našla hobi, ki nam je skupen. Nista na tablici, ne na računalniku ampak ustvarjata skupaj z menoj in to me resnično veseli, saj se lepo družimo. Čeprav sta še mlada, zelo cenita moje delo in pohvalita moje izdelke,« ponosno pove Igor Knap, Trnovec, ki si je dom ustvaril v Račicah. Za oblikovanje mu je najljubši oreh, »saj je mehak in lep, ima večje število nians in poudari strukturo lesa ter letnice.«  Knap ustvarja tudi iz oljke in sadnih dreves, pa tudi iz naplavin, ki jih najde ob morju. Rad pa dela tudi s poldragim kamnom alabastrom, ker se ga da lepo zgladiti in ga je prinesel iz toskanskega mesta Volterra. Igor Knap je svojo prvo skulpturo naredil na Transportu, kjer je bil vajenec. Prvi lik je ustvaril iz odpadnega železa in ga leta 1986 predstavil priznanemu slovenskemu kiparju in pisatelju Tonetu Svetini. »Nad mojim izdelkom je bil zelo navdušen, prepoznal je moj talent in želel je, da se vpišem na umetnostno akademijo. Vendar stvari so se v življenju obrnile v drugačno smer, dolgo let nisem nič ustvarjal, šele v pokoju pa sem se znova posvetil oblikovanju kipcev in skulptur,« je svojo umetniško pot opisal Knap. Idej za nove motive in preizkušanje novih materialov mu ne zmanjka:
Lahkotna utopija

Lahkotna utopija

Večer, 2. september 2017 ― Pregovor, da starega psa ne moreš naučiti novih trikov, še kako velja za 60-letnega finskega režiserja Akija Kaurismäkija, ki ima za sabo 18 celovečernih filmov v 36 letih filmskega ustvarjanja. Njegov brezizrazni, hladni humor ga je že v 80. letih naredil za enega najizvirnejših evropskih avtorjev, še bolj pa so njegove pripovedi dobile veljavo zaradi iskrenega portretiranja delavskega razreda, ki večno bije boj s političnimi, ekonomskimi in podobnimi mlini na veter. Njegov novi film Druga stran upanja je povsem logično nadaljevanje tega prepoznavnega sloga, finski mojster je še enkrat več dostavil točno tisto, kar bi od njega pričakovali. Film predstavlja zgodbo o sirskem beguncu Khaledu, ki se uspe skrivoma pretihotapiti v Helsinke. Ko se mu pri pridobitvi azila zaprejo vse uradne poti za bivanje na Finskem, spozna brezciljnega Wikströma, ki po vrsti življenjskih preobratov ravno odpira novo restavracijo, s čimer se tudi beguncu odpre možnost za novi začetek. S tem je Kaurismäki po filmu Le Havre (2011) uprizoril še odločnejši obrat k portretiranju beguncev kot najbolj deprivilegiranega sloja prebivalcev na robu današnje Evrope. Njegov humor po vseh teh letih v svoji hladni prikupnosti še vedno ostaja učinkovit, njegovi liki pa s svojo notranjo toplino vsekakor dajejo vero v boljši svet. Kaurismäki namreč s filmom poda jasen komentar na trenutno politično situacijo, kar je zavidanja vredna aspiracija, če pomislimo, kako brezbrižna je denimo do teh vprašanj bistveno močnejša francoska kinematografija. Finski režiser je z Drugo stranjo upanja znova ustvaril enega svojih "utopičnih prostorov", kjer se družbeni problemi ne rešujejo nujno preko mukotrpnega kljubovanja višjim političnim silam, temveč kar nekako izpuhtijo s pomočjo človeškega sočutja in tolerance do rasne, etnične in kulturne raznolikosti. Prav zaradi te lahkotnosti reševanja problemov bo film Druga stran upanja na svojo stran le stežka dobil gledalce z bolj konservativnimi prepričanji. Pravzapr
<mark>Portret</mark> nove glasbene generacije: Anja Lobnik

Portret nove glasbene generacije: Anja Lobnik

SIGIC - Novice, 1. september 2017 ― Skladati je začela pri trinajstih, štirinajstletna je napisala koncert za klavir in simfonični orkester, pri petnajstih pa začela skladati balet po zgodbi Hansa Christiana Andersena. Trenutno sodeluje na svetovnem tekmovanju "Show us your musical genius". Pri uvrstitvi ji lahko pomagate tudi vi!
Kollektivet (2016)

Kollektivet (2016)

Filmski kotiček, 20. avgust 2017 ― aka The Commune Slo naslov: Komuna Drugi naslovi: The Commune Država: Danska, Švedska Jezik: danščina Leto: 2016 Dolžina: 111',  Imdb Žanri: drama Slo recenzija: Mladina, RTV SLO MMC Režija: Thomas Vinterberg Scenarij: Thomas Vinterberg, Tobias Lindholm Igrajo: Trine Dyrholm, Ulrich Thomsen, Helene Reingaard Neumann, Martha Sofie Wallstrøm Hansen, Lars Ranthe, Fares Fares, Magnus Millang, Julie Agnete Vang, Anne Gry Henningsen [SLO]Via Kinodvor: Sedemdeseta leta na Danskem. Erik in Anna sta par, ki sanja o drugačnem življenju. S hčerko Frejo v Erikovi razkošni vili sredi prestižne soseske Københavna osnujeta komuno. Nova skupnost, v jedru katere je mala družina, prireja večerje, zabave in hišne sestanke. Prijateljstvo, ljubezen in občutek skupnosti polnijo prostorno vilo, vse dokler jih šokantna ljubezenska afera ne postavi pred težko preizkušnjo. Danski režiser Thomas Vinterberg in scenarist Tobias Lindholm (Lov) znova združita moči v zgodbi o trčenju osebnih poželenj in idealov solidarnosti, ki jih opeva življenje v komuni sredi sedemdesetih let. Humoren, nežen, a tudi boleč portret idealistične generacije je Trine Dyrholm prinesel srebrnega medveda za najboljšo igralko na zadnjem Berlinalu. »Od sedmega do devetnajstega leta sem živel v komuni. To so bili nori, ljubeči, fantastični časi, polni genitalij, piva, težkih intelektualnih razprav, ljubezni in osebnih tragedij. Vsak dan je bil kot iz pravljice. Takoj ko si se iz zasebnosti svoje sobe podal v skupne prostore hiše, že se je pred tabo razodela pisana paleta presenetljivih scenarijev, zlasti po zaslugi drugih stanovalcev, njihove ekscentričnosti in kapric. Zame je to čas čudovitih spominov in absurdnih trenutkov. /…/ Skupne večerje, ki so se odvijale vsak četrtek in nedeljo, so se navadno prelevile v bučne, včasih katastrofalne večerne zabave. Vrhovna avtoriteta je bil 'hišni sestanek' – demokratični zbor, na katerem so člani komune izlivali svoja srca in svobodno razpravljali o najrazličnejši
Srce za gruzijsko-estonsko Strašljivo mater

Srce za gruzijsko-estonsko Strašljivo mater

Večer, 18. avgust 2017 ― Gruzijsko-estonski film Strašljiva mati režiserke Ane Urushad o gospodinji, ki je prisiljena izbrati med družinskim življenjem in strastjo do pisanja, je včeraj zvečer na Sarajevskem filmskem festivalu dobil srce Sarajeva za najboljši igrani film. V dokumentarni kategoriji je slavila koprodukcija gruzijskega režiserja Ratija Onelija Mesto sonca. Za najboljšega režiserja je žirija igranega tekmovalnega programa, ki ji je predsedoval mehiški režiser Michel Franco, nagradila romunskega režiserja Emanuela Prvuja za film Meda ali ne tako svetla stran stvari (Meda sau partea nu prea fericita a lucrurilor), iz istega filma je Serban Pavlu dobil srce Sarajeva za najboljšega igralca. Za najboljšo igralko je obveljala Ornela Kapetani iz filma Zora (Dita ze fill) albanskega režiserja Gentiana Kocija. Posebno priznanje pa je žirija namenila bolgarsko-nemško-makedonski koprodukciji Smeri (Posoki), v kateri je režiser Stephan Komandarev portretiral socialno razkrajajočo se bolgarsko prestolnico. Srce Sarajeva za najboljši dokumentarni film je dobila koprodukcija gruzijskega režiserja Ratija Onelija Mesto sonca (Mzis qalaqi), ki sledi življenjem nekaterih preostalih prebivalcev mesta Chiatura na zahodu Gruzije, največjega nahajališča mangana na svetu. Kratki hrvaško-slovenski koprodukcijski film hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović V modrino, ki si je prislužil nominacijo za študentskega oskarja, je zmagal v kategoriji kratkih filmov. V kategoriji študentskih filmov, v kateri je sicer slavil domači film Čistost (Čistoća) Nevena Samardžića, pa je film Ljubljana - München 15:27 režiserke Katarine Morano prejel posebno priznanje žirije. Projekt Polsestra režiserja Damjana Kozoleta, ki so ga v Sarajevu predstavili v sklopu koprodukcijske tržnice Cinelink, je dobil nagrado Eurimages za razvoj koprodukcije.  
Življenje pod vodo, drugič

Življenje pod vodo, drugič

Večer, 12. avgust 2017 ― Arthur C. Clarke je v enem svojih dnevniških zapisov z dolgoletnega bivanja na Šrilanki opisoval, kako ga potapljanje po morskih globinah zaradi breztežnosti, teme in odsotnosti kisika spominja na lebdenje v vesolju. Ker je vedel, da v življenju nikoli ne bo imel priložnosti poleteti med planete, mu je prav potapljanje predstavljajo enakovredno zamenjavo. V nenavadnih živalskih vrstah, ki jih je srečeval pod morsko gladino, je kasneje našel marsikatero inspiracijo za opisovanje vesoljskih bitij v svojih znanstvenofantastičnih romanih. Clarke pa sploh ne bi mogel biti potapljač, če ne bi Jacques Cousteau desetletje poprej izumil kisikove jeklenke, s katero je omogočil razvoj podvodnega raziskovanja. Prav ti dogodki so predmet filma Odiseja (L'Odyssée, 2016) francoskega režiserja Jérôma Salla, v katerem v vlogi Cousteauja nastopa Lambert Wilson (Matrica, Božji možje). Vzporednice z vesoljem niti v tem kontekstu niso zgolj bežna referenca. Cousteau si namreč v filmu ameriško in sovjetsko raziskovanje vesolja vzame kot motivacijo za svoje morske ekspedicije. "Američani so zavzeli vesolje, mi pa bomo zavzeli morje," izreče njegov lik, medtem ko poskuša Francijo postaviti na čelo svetovnih oceanografskih raziskav. Z današnjega vidika se marsikaj videnega v tej filmski uprizoritvi Cousteaujevega življenja zdi še kako znano. Tu so rdeče čepice, barvita retro tehnologija, gurmanske večerje, živa glasba na krovu ladje Kalipso. Ni presenetljivo, da je pred trinajstimi leti Wes Anderson te elemente prepoznal kot popolno gradivo za svoj film Življenje pod vodo (The Life Aquatic, 2004). Sallova Odiseja za razliko od Andersonovega filma predstavlja manj komičen in toliko bolj faktičen pristop k portretiranju legendarnega raziskovalca. Namesto izstopajočega avtorskega dotika si film prizadeva gledalca očarati s čudovito, večkrat tudi spektakularno fotografijo, s katero dopolnjuje nizanje anekdot iz Cousteaujevega življenja. V tem pa leži tudi največja pomanjkljivost Sallovega

Iz okvirja

UGM, 21. julij 2017 ― V ospredju bodo različni pristopi k ustvarjanju in vsebinska raznolikost, ki obsega akt, portret, knjigo umetnika, instalacije in performans.
Čisto drug čas

Čisto drug čas

Airbeletrina, 18. julij 2017 ― Daljši roman naj bi odražal svoj čas. Od Vojne in miru ali ciklusa Človeške komedije ne pričakujemo le tega, da nam bosta povedala neko zgodbo; od njiju si obetamo tudi celovit portret navad, družabnosti in razmerij, značilnih za Rusijo ali Francijo na začetku 19. stoletja. Daljši romani, se pravi besedila nad 400 ali 500 strani – oziroma dela, ki jih z manj tehničnim izrazom imenujemo »špehi« – pa imajo tudi neko drugo razmerje s časom. Dolg roman se mora soočiti z nalogo organizacije pripovednega časa. Urediti mora to dolgo trajanje, opisano na tisoč ali več straneh.
še novic