Airbeletrina, 27. februar ― Nekrolog, pospremljen s fotografijo bežečega pesnika? Tak je bil Danijel Dragojević. Veliki hrvaški pesnik ni dajal intervjujev, se ni udeleževal prireditev, zavračal je nagrade in se ogibal vsakršni javni pozornosti. O strašnem magnetizmu, s katerim Dragojevićeva poezija pritegne bralca, in o osebnem srečanju z umetnikom, ki je sovražil prevajalce, ter o neuspešnih poskusih, da bi ga izdali še v slovenskem prevodu, piše njegov pesniški kolega Uroš Zupan. In ugotavlja: »Poezija Danijela Dragojevića je tako dobra kot poezija tistih, ki so za svoje pisanje dobili najvišje – ali pa vsaj najbolj razvpito – priznanje. Nobelovo nagrado za književnost. Poezija Danijela Dragojevića je tako dobra kot poezija Wysławe Szymborske, Tomasa Tranströmerja ali pa Louise Glück, tako dobra kot teksti Boba Dylana, ki imajo oporo v glasbi in čigar glasbo je med poslušanjem prekinila novica, da je Dragojević umrl. In izguba Dragojevića je za duhovni prostor, ki ga ne omejujejo državne meje, tako velika, kot je bila smrt Iva Andrića ali pa Miroslava Krleže.« The post V spomin: Danijel Dragojević (1934–2024) appeared first on AirBeletrina.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar ― Gigo de Brea je med obiskom Barcelone, od koder je bil doma njegov ded, spoznal poezijo katalonske pesnice Anne Dodas y Noguer (1962-1986), ki ga je takoj pritegnila. Ob branju njenih pesmi je začutil skladnost njenih pesniških metafor s svojimi podobami vulkanskih pokrajin. Vedno ga je privlačila zemeljska površina in naravni pojavi v vseh njihovih geoloških in atmosferskih raznolikostih in spreminjanju, ki se likovno kažejo v različnih strukturah. To zanimanje je poglobil s selitvijo iz Gorice na Kras pred več kot dvajsetimi leti. Med potepanji po kraških hribih je opazoval konfiguracijo kraške pokrajine, njeno skalno erozijo, ki je v resnici razkroj, razpadanje. Naslikana predmetnost materije na njegovih slikah pa je pogojena s stanjem duše in ne z imitacijo narave. Kaotično pokrajino prevaja v likovni jezik, ki ga požene čut za organizacijo likovne snovi. Tako se zgodi nujni notranji boj med privlačnostjo destrukcije in urejanjem-harmoniziranjem barvne materije. Andrej Medved je v katalogu ob njegovi razstavi v galeriji Meduza v Kopru leta 2011 med drugim zapisal: "Kajti ta dela so SIMULACRUM podzavestnega popotovanja in pokrajin,povezanih s čustveno vsebino, fantazme nedotaknjene celote, ki je še možna v duši. Vnovič najden izgubljeni paradiž, ki ga vodi avtorjeva želja:veselje,sla,naslada,užitek v slikanju čustvene in čutne,lahko bi rekli "animalne duše."