Airbeletrina, 25. februar ― L. N. Tolstoj: Ana Karenina (Mladinska knjiga, 1964, prevod Gitica Jakopin) »Doma smo imeli knjižnico, tam pa smo imeli prav to, staro izdajo Ane Karenine. Postavljena je bila na začetek police in bila čisto na vrhu. Poleg nje je bila knjiga, prav tako v dveh delih, Peter Veliki. Moja mama se imenuje Ana, moj oče, ki je umrl zelo mlad, pa je bil Peter. In tako sem gledala ti dve knjigi, stisnjeni na začetku,« je v podkastu Območje lagodja povedala naša tokratna sogovornica, dramaturginja, novinarka Sobotne priloge Dela, nekoč tudi njena urednica, Irena Štaudohar. Ana Karenina in Peter Veliki sicer nista deli istega avtorja, čeprav se oba pisatelja pišeta Tolstoj in imata patronim Nikolajevič. Aleksander, avtor Petra Velikega, in Lev sta le oddaljena sorodnika, vendar so oba zanimale velike teme ruske zgodovine. Lev Tolstoj, potomec stare ruske plemiške družine, velja za enega najpomembnejših pisateljev v svetovni književnosti. Razvil je lasten filozofski sistem, utemeljen v krščanski etiki, pacifizmu in preprostem življenju. Ustanavljal je šole za kmete, zagovarjal socialno pravičnost, odpravo revščine in zatiranja ter veliko, res veliko pisal. Kroni njegovega ustvarjanja predstavljata dva obsežna romana: Vojna in mir ter Ana Karenina, ki je izhajala med letoma 1851 in 1857. Z Ireno Štaudohar smo v podkastu listali po tem, več kot 1000 strani dolgem romanu, ki ga je prevedla Gitica Jakopin.     Tolstoj se je pri pisanju naslanjal tudi na resnične dogodke. »Tako je v njegovi vasi oziroma v sosedstvu živel gospod, ki je imel zelo lepo ženo, nato pa se je zapletel v razmerje z ljubico. Žena je zato spakirala svoje stvari, kar nekaj časa blodila po vasi, nato pa je padla pod vlak. Mislim, da je šel Tolstoj celo na obdukcijo,« je pojasnila. Ta zgodba ga je navdihnila za pisanje Ane Karenine. Ana je ruska aristokratinja, je mati malemu Serjoži in žena Karenina, vladnega uradnika, a v zakonu ni srečna. Ko spozna grofa Vronskega, se vanj tako silovit

Airbeletrina, 3. december 2024 ― Veliko nagrado 40. Slovenskega knjižnega sejma za najboljšo knjigo leta je v petek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani prejela Irena Cerar za Svetišča narave, izdano pri založbi UMco. Večer zatem je nagrajenka sodelovala še na pogovoru o naravopisju, ki ga je pripravila založba UMco. Na glavnem sejemskem odru sta se ji pridružila gostitelj dr. Samo Rugelj in Irena Štaudohar, publicistka in novinarka Delove Sobotne priloge, medtem ko so ob odru predvajali fotografije s podelitve nagrade, ki jih je posnel Luka Dakskobler, in fotografije Boruta Peterlina, objavljene v Svetiščih narave. Sogovorniki so se spraševali, zakaj se naravopisje v Sloveniji ni bolj razvilo, kakšen je naš odnos do narave … in soglašali, da je prihodnost naravopisja prav po zaslugi nagrad, kakršno je prejela Irena Cerar, lahko veliko bolj rožnata. »Tudi Edvard Kocbek je pisal o gozdu kot prostoru, kjer se bo slovenski narod prerodil.« Danes obe Ireni v naravi, jutri pa knjiga o Rožniku? Dr. Samo Rugelj, pisec, ljubitelj naravopisja in z ženo Renate Rugelj prejemnik letošnje nagrade za najboljšega založnika, je zamisel za prvo vprašanje dobil pri podkastu Zagret za tek, v katerem Marko Roblek svoje goste sprašuje, ali so danes že tekli. In je tako je tudi Rugelj sogovornici pobaral, ali sta danes že bili v naravi. Irena Cerar je prikimala: »Še sreča! Po včerajšnji novici o nagradi in veselju ter mnogih čestitkah sem morala v naravo, se prizemljiti. Odpravila sem se na Rožnik, ki ga z Ireno obiskujeva vsaka s svoje strani …« »Pa se nikoli ne srečava!« je dodala Irena Štaudohar. »Toda tokrat sem srečala veliko poznanih,« je nadaljevala druga Irena, »in govorili smo o knjigi ter naravi, tako da je bila prizemljitev družbena.« In tudi Irena Štaudohar je povedala, da se na Rožnik odpravi vsak dan: »Imela sem srečo, da sem med opravljanjem svojega dela spoznala veliko biologov, ki so mi pokazali bolj skrite kotičke Rožnika, kjer se dejansko lahko povsem ogneš srečanju s sočkove