Radio Študent, 27. november 2016 ― »Če človek doseže svoj cilj v znanju in v delu – popolna vsevednost in samoproizvodnja, potem bo dosegel Boga – dovršenost, on sam bo izginil v Bogu in Bog bo izginil v njem, in prišel bo trenutek popolnega nedela; delo postane meditacija, svet proizvaja sebe, dosežen je trenutek popolne 'Lenobe'.« Citat je vzet iz teksta Kazimirja Maleviča Lenoba – prava resnica človeštva. Vsako delo stremi k neskončnemu cilju, k Bogu in končanju v njem. V stanju poenotenja z njim ni potrebe po približevanju k njemu in zato tudi ne po delu, nastopi lahko stanje nedela. Vsako človeško delo, pravi Malevič, zato v resnici stremi k Lenobi, k svojemu končanju v delu in izpolnitvi z božanskim objektom. Delo pa obstaja, kolikor obstaja Bog, dokler je ta na horizontu, se mu je mogoče približevati in približujemo se mu z delom. V delu sta človek in Bog ločena, ta ločitev pa je pogoj obstoja človeškega bitja in seveda božjega, v Lenobi namreč izgineta Bog in človek. Dejstvo ločitve je dejstvo dela, kolikor je človek ločen, je na delu, potem obstaja in živi v približevanju. Delo, človek in Bog so hkratni in vzajemni, vzamemo enega ven in izgubita se ostala dva. Dotični Malevičev tekst za referenco v performansu Hvalnica Lenobi, izvedenem leta 1993, uporabi letos poleti preminuli umetnik Mladen Stilnović, ki je predmet tokratne edicije Objekta meseca. Stilinovićeva lenoba ni Malevičeva dovršitev v božjem, temveč lenoba kot suspenz dela. Lenoba, ki ni enotnost Boga in človeka, temveč izguba obeh, je prostor, ki razpira grožnjo nebiti in nenehne možnosti razpada. Preden se lotimo njegove umetnosti, naj začnemo z uvodom in odgovorimo na vprašanje, kdo je Mladen Stilinović. Gre za hrvaškega umetnika povojne generacije, čigar umetnostno ustvarjanje se je začelo v šestdesetih letih z eksperimentalnim filmom, ta medij pa je dokaj hitro opustil. V sedemdesetih je deloval v skupini konceptualnih umetnikov Šesterica avtorjev, ki je izdajala revijo MAJ 75. Poleg njega so v