Radio Študent, 2. julij 2017 ― Naloga pravih alternativnih umetnikov je najbrž tudi to, da ljudi občasno vržejo iz udobja vsakdana in jih prestrašijo – da jim "dajo nevarnost". Če lahko rečemo, da je to glasbeno počel in še počne Iggy s svojimi The Stooges in je to filmsko morda počel Jarmusch s svojimi nekonvencionalnimi, pankovskimi prikazi vsakdanjega, bi ta spoj v filmu Gimme Danger moral prinesti impresivne rezultate. Nenazadnje je Jarmuscheva filmska zgodovina nasploh zaznamovana z ljubeznijo do alternativne glasbe in je med drugim ovekovečila tudi obraze Joea Strummerja, Toma Waitsa, Neila Younga, Jacka Whitea in še mnogih, že dvakrat mimogrede tudi samega Iggyja Popa. Režiserjev ljubiteljski odnos se tokrat poleg tega denimo nakaže že v uvodnem kadru, v katerem Jarmuscha na kratko celo vidimo in slišimo, kar ni nobena novost, a kljub temu nakaže tendence po preseganju klasičnih dokumentarnih intervjujev. Na simbolni ravni se lahko tu postavi vprašanje, kako lahko avtor svojo prisotnost, torej svojo filmsko govorico iz igranih filmov, prenese v dokumentarec, a tokrat pravega odgovora ne dobimo zares, saj Jarmuscheve (fizične) prisotnosti v preostanku filma ni zaznati v želeni ali pričakovani meri. Režiser pri pripovedovanju zgodbe benda, ki je po njegovih šaljivo-resnih uvodnih besedah "najboljši v zgodovini rock'n'rolla", ne nakazuje resnih ikonoklastičnih tendenc, temveč ustvari klasičen žanrski izdelek - gledljiv, informativen, zabaven, a večino časa tudi umetnostno neizstopajoč. Arhivske posnetke in "govoreče glave" v primernih trenutkih sicer opremlja še z naključnimi ali na izrečene besede vezanimi filmčki ter animacijami, a s slednjimi ne preseneti ali navduši, kot je denimo nedavno uspelo filmu Montage of Heck. Namesto tega nalogo zabavanja občinstva načeloma prepušča protagonistom, torej večinoma Iggyju samemu, na katerega pa se je v tem smislu na srečo praktično vedno moč zanesti. Kljub glasbenim uspehom in popularnosti njegove pripovedi nikoli ne zapadejo na teri

Radio Študent, 30. junij 2017 ― Lone Romantic, 2017   Ob prebiranju piarovskih zapisov pred izidom novega albuma ameriškega producenta Erica Estornela, bolj znanega pod imenom Maceo Plex, se v spomin hitro prikrade film It's All Gone Pete Tong. Ja, tista genialna, kvazibiografska, pol črna komedija, pol drama o najboljšem didžeju vseh časov, ki ob zvezdniškem življenju na Ibizi povsem izgubi stik z realnostjo. Glavni protagonist filma za to, da bi si povrnil umetniško kredibilnost, za snemanje novega albuma angažira dva avstrijska jodlarska metalca, ki imata z elektronsko plesno glasbo toliko skupnega kot Take That z dunajskim valčkom. Toda oglušeli producent in DJ studijske seanse z njima, svojim založnikom in medijem vztrajno predstavlja kot novo veliko glasbeno revolucijo, ki bo svet klubske glasbe obrnila na glavo. OK, Estornel je bil v intervjujih pred izidom albuma Solar, poimenovanega po dveinpolletnem sinu, nekoliko manj pompozen. Ni ravno napovedal revolucije, pač pa odmik od svojega prepoznavnega klubsko plesnega izraza v konceptualno zasnovo in rockovsko senzibilnost. Ker, saj veste, si ljudje pač lažje zapomnimo depechemodovski komad kot pa klubski banger. In ker naj bi temu razodetju botrovalo Estornelovo očetovstvo, ki mu je menda povsem spremenilo življenje, je zdaj novi album osredinil okoli te izkušnje. Ja, Solar je plošča, s katero se Estornel odmakne od svojih elektronsko plesnih korenin, kar pa ne pomeni, da jih zanika. Ne nazadnje s to glasbo in clubbingom živi že od konca devetdesetih, ko je začel objavljati svoje prve plošče, takrat še kot Eric Entity v domačem Dallasu. Dve leti pozneje je pod psevdonimom Maetrik širšo klubsko skupnost nase opozoril z izpeljankami housa in techna, s katerimi je že takrat nakazal, da ga bolj kot detroitski underground, čeprav mu je ta kot inspiracija služil skozi celotno kariero, zanima popularnejši klubski izraz. No, fene temačnejših plesnih muzik je s posodobljeno glasbo na sledi electru in IDM-u sredi prejšnjega desetl

Radio Študent, 30. junij 2017 ― Intervju z - + muzika Maje Medvešek alias Nightwave Nightwave:https://soundcloud.com/nightwave808https://www.facebook.com/Nightwave808/ Heka Trax:https://hekatrax.kudosrecords.co.uk/https://soundcloud.com/heka-traxhttps://www.facebook.com/hekatrax/   Seznam skladb: Nightwave - Birdland (Nightlife EP, 2014) Nightwave - Night Bird (The Feel EP, 2011) Nightwave - Jazz312 (Festivus EP, 2011) Nightwave - Vimana (Luxor EP, 2013) Nightwave - Luxor (Luxor EP, 2013) Nightwave - Go Hard (Luxor EP, 2013) Nightwave - Rave Hard (Luxor EP, 2013) Nightwave - Awesome ft Rye Rye (Wavejumper EP, 2017) Nightwave - Bucky Bomb (Wavejumper EP, 2017) Nightwave - Wawejumper (Wavejumper EP, 2017) Javascript - Prayer Hands (Ducky Remix)(Body Armor, 2016) Nobel - My Reaction (Nightwave Remix)(My Reaction Remixes - EP, 2015) Nightwave - Hit It feat. DJ Deeon (Hit It EP, 2014) Nightwave - Night Heat (Night Heat EP, 2011) Nightwave - Aero (Reload presents: Amy Becker TRX, 2015) Nightwave - Shut It Down feat. TT The Artist (Nightlife EP, 2014) Bossy Love - Want Some (Nightwave Remix) Riddim Commission Feat. D Double E - Dem Tings (Nightwave Remix) (Bullet Train Records, 2016) Nightwave - Go Down Nightwave - Lava (Wavejumper EP, 2017) Tree Trunks - Big Rush (Nightwave Remix) Napotila Ponovno prisluhnite na Radiu Študent v živo posnetemu miksu iz oddaje DJ seansa, v katero sta Nightwave povabila Gregor Kocijančič in Luka Kavčič januarja 2017. Še pred tem je gostovala v 4. epizodi oddaje Alarma.