Hiša kulture v Pivki,
4. marec 2021
―
Erik Mavrič: Slab zrak 9. –
26. marec 2021Kustosinja razstave: Mojca GrmekErik Mavrič je v slovenskem umetnostnem prostoru znan po svojih monumentalnih delih, v katerih se ukvarja z eksistencialno tematiko in v tem okviru še posebej z razmerjem med posameznikom in svetom. Kar povezuje vsa ta dela, naj gre za prepis svetopisemskega besedila na odrabljeno embalažo, pozlatitev 400 kg kruha, poslikavo galerije z barvico, portretiranje 325-ih kamenčkov na lesene ploščice ali preris zvezdnatega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir, je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od teh del ustvarjal več mesecev ali celo let, po več ur na dan, iz povsem običajnih materialov in s pripomočki najširše rabe. S tem, ko je ustvarjanje tesno prepletel s svojim vsakdanjim okoljem in običajnim življenjem, pa je vanj vnesel eksistencialno komponento. Podobno kot za monumentalna dela Erika Mavriča, je tudi za njegove risbe, predstavljene na tokratni razstavi, značilno, da jih bolj kot cilj, se pravi, neka zaokrožena podoba, opredeljuje proces njihovega nastajanja. Umetnik je risbe ustvarjal z ogljem, tehniko, ki jo je izbral predvsem zato, ker nosi v sebi
prvinskost upodabljanja; poznamo jo namreč že iz prazgodovinskega jamskega slikarstva, ki je imelo najverjetneje ritualni pomen. Izhodišče za nastanek risbe je motiv, ki ga umetnik vzame iz svojega vsakdanjega življenja, sanj ali spleta. Po spominu ga prenese na papir, nato pa sledi asociacijam, ki ga vodijo do drugega, tretjega, četrtega in tako dalje, dokler se ne izriše celota. Risba torej ne nastaja po nekem vnaprejšnjem načrtu, ampak postopno, kot niz motivov, ki asociativno vznikajo drug za drugim iz beline ozadja. Umetnik na tej poti sledi notranji psihološki napetosti, zato podobe, ki se postopoma izvijejo iz njegove (pod)zavesti, večinoma preveva odtujenost, nelagodje ali tesnoba. Zdi se, da njihovo prehajanje iz duhovnega v materialni obstoj za ume
