Filmski kotiček,
13. november 2018
―
Matt Dillon and Riley Keough in The House That Jack Built (2018), © 2018 - Zentropa
Slovenski naslov: Hiša, ki jo je zgradil Jack
Država: Danska, Francija, Nemčija
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: drama, grozljivka
Dolžina: 152' , Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier, Jenle Hallund
Igrajo: Matt Dillon, Bruno Ganz, Uma Thurman, Siobhan Fallon Hogan, Sofie Gråbøl, Riley Keough
Hiša, ki jo je zgradil Jack je film, ki je v zadnjih nekaj letih pri meni sprožil največ nelagodja. Pravzaprav je zgodba o evoluciji serijskega morilca Jacka (Matt Dillon) ena izmed najbolj izčrpljujočih izkušenj v moji »karieri,« ob katerem je mestoma bilo praktično nemogoče ohraniti distanco in zavedanje, da gledam fiktivno zgodbo. Nazadnje sem podobno, vendar nekoliko manj intenzivno nelagodje občutil ob ogledu Miss nasilja (Miss Violence, 2013) grškega režiserja Alexandra Avranasa. Elementi grozljivke v delih Larsa von Trierja so vedno imeli poseben »vibe« saj je ta v svoje zgodbe vedno znal na zanimiv način umestiti srh in grozo. Že po kultnem Kraljestvu (Riget, 1994-1997) je bilo jasno, da von Trier ima »čut« za horor, ki ga je nato v manjših odmerkih vključeval v vse svoje filme.
S Hišo, ki jo je zgradil Jack, je von Trier posnel svojo ultimativno grozljivko in znova premaknil mejo sprejemljivega. Ali bolje rečeno, testiral mejo sprejemljivega, ki je sodeč po številu gledalcev, ki so zapustili projekcijo filma, ki sem se je udeležil, tu bila prekoračena (mimogrede, nekaj podobnega se je zgodilo tudi na premieri v Cannesu). Filmi so nam že mnogokrat ponudili zgodbe, v katerih so psihopatski morilci na najrazličnejše načine morili svoje nedolžne žrtve. Od bolj efektnih, a vseeno dokaj banalnih poskusov, kot je denimo franšiza Žaga (Saw), do bolj sofisticiranih, danes kultnih del, kot je denimo Henry: Portret serijskega morilca (John McNaughton, 1986). Distanca in neprizadetost, ki jo čutimo do umorov ob povprečnih grozljivkah (pogosto veli
