Airbeletrina, 7. januar ― Pomembna vstopna točka v kratkoprozno zbirko Zavladati vetru Mateje Gomboc je gotovo tematika osamljenosti samskih žensk, pogosteje srednjih let ali starejših, upokojenk, vdov, katerih življenja potekajo, ne da bi vanje (pogosto) posegalo karkoli od zunaj. Gomboc piše v nekoliko pustem, a izčiščenem jeziku, ki ga zaznamujejo krajše, klinično spisane povedi, polnost proze pa zagotavlja s spretnim meandriranjem med različnimi mikro-fokusi znotraj vsakega odstavka; odmerja prostor opisu okolja, pedantnih procesnosti vsakodnevnih akcij, telesne mimike svojih likinj, njihovih čustvovanj; njena proza nosi v sebi zavest o funkcijah vsakega gradnika pripovednega leposlovja; časa, prostora, dejanja oziroma dogajanja (notranjega in zunanjega), čustvene komponente zapisanega, atmosfere, medosebnih interakcij. Od tu, se zdi, izhaja občutek polnosti in umerjenosti kratkih zgodb Zavladati vetru, obenem pa je tukaj tudi najbrž ena njihovih večjih pasti. Čeprav si kratke zgodbe v zbirki prizadevajo za čim večjo uravnoteženost različnih pripovednih elementov, vseh ne ujamejo enako prepričljivo. Gomboc je sicer spretna v njihovem prepletanju, a nekateri večinoma umanjkajo – emocionalno so teksti precej pusti, emocije se gradijo predvsem iz opisa notranjih doživljanj tretjeosebno izpisanih literarnih junakinj, pozornost na detajle se zdi tako prignana do kraja, da nekako umanjka nekaj, kar bi iz tkiva besedila izstopilo in ga razgibalo, posledično pa trpi atmosferični vidik besedila. Atmosfera zgodb v zbirki Zavladati vetru je pretežno dokaj pusta, umerjena; celo pri redkejših prvoosebnih pripovedovalkah ali kadar so junakinje v stiku z drugimi, avtorica pogosto nekako povzema življenja in shematsko izrisuje situacije teh drugih, ki vstopajo v življenja njenih likinj, pa tudi življenja likinj samih. Atmosfera se še najbolj zgosti, kadar so likinje v kakšni zanje manj pričakovani interakciji ne le same s seboj, temveč tudi s svetom in drugimi ljudmi. Gomboc piše v nekoliko p