Airbeletrina, 27. december ― Najnovejši roman Gabriele Babnik Ouattara prinaša že znan koncept: metafikcijsko obravnavo zgodovinske dobe ali osebe domačega izvora, ki je globalizirana skozi postkolonialno perspektivo. Tokrat je v središču lik Ivane Kobilce. Njena biografskost je ogoljena do neprepoznavnosti in zvedena na obrise. Vendar se znotraj teh obrisov izrisuje duša lika in bistvo njegove nemirne življenjske poti, ki nam lahko še globlje odstre uvid v motive Kobilčinega dela. Toda v resnici ne gre toliko za Kobilco samo – gre za arhetip meščanske umetnice, iskateljice popolnosti lastnega izraza v nemirnem svetu, kakršen je tudi današnji. Kobilca je zgolj motiv za tematizacijo duha časa in njegovega razmerja s sedanjostjo ter njegovo umetnostjo. Toda v resnici ne gre toliko za Kobilco samo – gre za arhetip meščanske umetnice, iskateljice popolnosti lastnega izraza v nemirnem svetu, kakršen je tudi današnji. V pariški etapi življenja se srečamo s komuno umetnic, ki jo sestavlja tudi metafikcijski lik Ivane, Iva, v središču katere se nahaja moški z imenom Gretor. Gre seveda za aluzijo na znanega danskega slikarja, vendar se Gretor v romanu pojavlja kot Afričan muslimanske veroizpovedi, ki spi z vsemi ženskami. Je fascinanten lik: tipični narcis in megaloman, obenem pa luciden bralec človeških značajev, pri čemer to spretnost uporablja za manipulacijo žensk. Z njimi spočenja otroke, jim laže, jih zapleta v odvisniška in večplastna medsebojna patološka razmerja, posebno moč nad njimi pa uveljavlja s svojo spolnostjo. Največji odpor mu predstavlja prav Iva, oseba z obzidjem okoli sebe, za katerim snuje predvsem umetniško popolnost. Gretor je pomenljiv lik, saj temi rasizma v romanu daje novo dimenzijo – dimenzijo odnosov med spoloma. Zdi se, da ne zmore in ne želi resnično ljubiti žensk, s katerimi se zapleta v razmerja, saj mu predstavljajo znamenja sovražne kolonialne civilizacije in s tem slast maščevalne osvojitve, obenem pa sredstva za uresničevanje njegove misije. Ta mi