Ulica

Ulica

ARS Filmska glasba, 6. december ― Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo segli po baletni suiti »Ulica« iz istoimenskega filma v režiji legendarnega Federica Fellinija Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo segli po baletni suiti »Ulica« iz istoimenskega filma v režiji legendarnega Federica Fellinija. Zgodba postavlja v ospredje preprosto vaščanko Gelsomino, ki jo mora družina zaradi revščine prodati potujočemu uličnemu zabavljaču Zampanòju. Ta jo tako zlorablja, da dekle večkrat poskuša pobegniti. Ko se cirkusant Matto spoprijátelji z Gelsomino, ga Zampanò po burnih prepirih ubije, to pa občutljivo dekle popolnoma pretrese. Zampanò jo zapusti. Sprva sploh ne dojame, kaj je izgubil … V glavnih vlogah sta nastopila Giulietta Masina, ki je postala vélika zvezda italijanskega filma, in Anthony Quinn. Poleg njiju so igrali še: Richard Basehart, Aldo Silvani, Marcella Rovere, Livia Venturini in drugi. Film je leta 1954 na 15. Mostri dobil srebrnega leva, leta 1957 pa oskarja za najboljši tujejezični film.
Ptice jezer, njihova vrnitev

Ptice jezer, njihova vrnitev

ARS Filmska glasba, 3. november ― Naravoslovne dokumentarne filme po navadi poznamo s televizije ali iz velikih produkcijskih hiš, kot sta BBC in National Geographic. Film Ptice jezer, njihova vrnitev slovenskega […] Naravoslovne dokumentarne filme po navadi poznamo s televizije ali iz velikih produkcijskih hiš, kot sta BBC in National Geographic. Film Ptice jezer, njihova vrnitev slovenskega fotografa in filmarja Mateja Vraniča, ki je lani prejel naziv Slovenskega naravoslovnega fotografa, je bil posnet v severovzhodni Sloveniji, ob Šaleških jezerih. Območje, na katerem deluje termoelektrarna, je bilo še pred tremi desetletji zaradi onesnaženosti popolnoma neprimerno za življenje, danes, po sanaciji, pa postaja vedno privlačnejše za številne vrste ptic. Glavne junakinje filma so tako kanja, siva čaplja, lesna sova, vodomec, ribji orel, smrdokavra, mala uharica in kragulj, ki jih spremljamo skozi vse štiri letne čase: pozimi se borijo za obstanek, potem se vračajo z juga, se parijo in gnezdijo, jeseni pa spet selijo in pripravljajo na zimo. Ob pripovedovanju Jureta Longyke (besedilo je napisal Marjan Žiberna) v filmu ptice s Šaleških jezer doživljamo s potrebno količino hudomušnosti, napetosti in človeškosti. Zanimive bodo predvsem za mlajše gledalce in gledalke. Glavni adut filma Mateja Vraniča pa je – to glede na priznanja, ki jih je dosegel, morda niti ni presenetljivo – njegova razkošna vizualna podoba. Idilični bližnji in daljni posnetki narave, še posebno z osupljivo barvno paleto, vsak zase delujejo kot fotografija, hkrati pa navdušuje tudi to, kako od blizu je Vranič posnel živali, ne da bi jih zmotil pri njihovem gibanju in opravilih. Pozornost, ki jo film Ptice jezer, njihova vrnitev posveča zgodovini okoljske problematike ob Šaleških jezerih, ga loči od drugih podobnih filmov. Gotovo gre za pomembno in zanimivo temo, ki si zasluži dodatno pozornost, tako zaradi tamkajšnje potopljene vasi kot zaradi problematičnega ravnanja z naravo, ki je odgovornim ustanovam pogosto še vedno manj
Balada o trobenti in oblaku ter Po isti poti se ne vračaj

Balada o trobenti in oblaku ter Po isti poti se ne vračaj

ARS Filmska glasba, 29. oktober ― Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo posegli po dveh arhivskih posnetkih, ki sta nastali julija l. 1965 in marca 1966 Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo posegli po dveh arhivskih posnetkih, ki sta nastali julija l. 1965 in marca 1966. Na prvem je glasba iz filma Balada o trobenti in oblaku iz leta 1961 v režiji Franceta Štiglica. Napisal jo je Alojz Srebotnjak. Na drugem pa glasba iz filma Po isti poti se ne vračaj iz leta 1965 v režiji Jožeta Babiča. Glasbo je napisal Marjan Vodopivec.
Zvezda je rojena

Zvezda je rojena

ARS Filmska glasba, 8. oktober ― Odkar se je filmska industrija v kriznih trenutkih pričela z vso svojo težo opirati na različne oblike serialnosti, odkar jih je iz zasilne strategije za […] Odkar se je filmska industrija v kriznih trenutkih pričela z vso svojo težo opirati na različne oblike serialnosti, odkar jih je iz zasilne strategije za preživetje krize povzdignila na raven svojega vodilnega produkcijskega načela, se pogosto že kar vnaprej negativno odzovemo na posamezne ponujene primere. Nedavno smo se tako na primer spraševali, ali resnično zdaj že vsako leto potrebujemo novo zgodbo iz niza Vojne zvezd? V teh dneh pa je eno najbolj pogostih vprašanj, ali se je »zvezda« res morala še četrtič roditi? V kinodvoranah se je namreč pojavila že četrta inkarnacija hollywoodske klasike Zvezda je rojena, ki tokrat buri duhove predvsem zaradi dejstva, da je bila naslovna vloga zaupana razvpiti pop zvezdnici Lady Gaga. Spomin na verzijo z Barbaro Streisand in Krisom Kristoffersonom, tisto polomijo epskih razsežnosti (tudi dobesedno, saj se je že sicer preko dve uri dolgi film neusmiljeno vlekel), je kljub relativni oddaljenosti, saj je nastal že leta 1976, očitno še vedno razmeroma živ. In ker se je pred dobrim desetletjem pojavilo tudi delo Glitter, skoraj identična – nenazadnje tudi enako obupna –, le malce drugačno naslovljena zgodba, posneta za promocijo še ene pop zvezdnice, Mariah Carey, so se bojazni zdele kar upravičene. Toda razpoloženje se je že po prvih festivalskih testih radikalno spremenilo: z beneškega in torontskega festivala so se namreč pričeli glasno širiti navdušujoči odzivi. Tako se nas je pred ogledom lotilo vznemirljivo pričakovanje, kakršnega bi pravzaprav moral biti deležno vsako udejanjenje nove vizije nekega klasičnega dela. In Zvezda je rojena je nesporno eno takih del. Morda ne toliko zaradi izvirne verzije, tiste iz leta 1937, v kateri sta nastopila Janet Gaynor in Frederic March in ki je bila nekakšna samorefleksija Hollywooda in njegovega zvezdniškega sistema, pač
Maja in vesoljček ter Zvezdica zaspanka

Maja in vesoljček ter Zvezdica zaspanka

ARS Filmska glasba, 4. oktober ― Današnjo oddajo bomo posvetili glasbenim odlomkom iz slovenskih mladinskih filmov. Maja in vesoljček je film iz leta 1988 v režiji Jana Kavčiča in na glasbo Urbana Kodra; zgodba pa pripoveduje o razredu vesoljčkov, ki z raziskovalno vesoljsko ladjo v okviru »šole v naravi« pridejo na ogled življenja na Zemlji. Zvezdica zaspanka je glavni lik istoimenske pravljice Frana Milčinskega – Ježka, pa tudi prva slovenska radijska igra za otroke. Še danes ostaja ena najuspešnejših slovenskih pravljic ter radijskih in lutkovnih iger za otroke.
Rodin

Rodin

ARS Filmska glasba, 1. oktober ― V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bil Auguste Rodin na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Kot uveljavljen in priznan kipar je začel dobivati velika državna […] V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bil Auguste Rodin na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Kot uveljavljen in priznan kipar je začel dobivati velika državna naročila in izdelal nekatere izmed svojih največjih mojstrovin. V poetiki ga je še posebno navdihnilo sveže razmerje z mlado in nadarjeno vajenko, pomočnico in ljubico Camille Claudel, v katerem je raziskoval meje čutno sprejemljivega za občinstvo in iskal možnosti izraza v abstraktnejših oblikah. Za portret umetnika, ki je utiral pot v modernizem, je igrani film z lakoničnim naslovom Rodin presenetljivo klasičen, v tem smislu, da na trenutke pravzaprav prikliče obdobje prvih nemih filmov, ki so se rojevali približno hkrati. Na vizualni ravni sicer filmu ne moremo očitati ničesar; gre za natančno poustvaritev Rodinovega ateljeja ter prefinjeno uporabo svetlobe in skoraj monokromatske barvne lestvice, s katero sijajno poudarja umetnikovo obvladovanje izraznega medija. Pri tem bi skoraj lahko uporabili pojem haptičnost, ki je še toliko zanimivejši, ker režiser Jacques Doillon v dveh urah tako rekoč ni zapustil tega prostora. Seveda lahko razumemo izhodiščno motivacijo, da gre za »vpogled v umetnikov atelje« v pomenu raziskovanja ustvarjalnega procesa, toda rezultat je nenavadno statičen in moreč v razpetosti med snovnim in duhovnim. Še posebno glede na to, da je bil Rodin kot umetnik in premišljevalec zelo strasten, tako zasebno kot ustvarjalno pa svobodnih pogledov na telesnost. Doillon je seveda v okviru pripovedi odkljukal obvezne točke Rodinove biografije, vendar se zdi, da te zgoščene, splošno znane točke malodane prezira: v filmu se dobesedno sprehodijo mimo Hugo, Monet, Rilke, Cézanne in drugi sodobniki, k umetnostnozgodovinskemu okviru pa doprinesejo komaj kaj. Tisto, kar ostane po ogledu, je predvsem Doillonova konceptualna pro
Cankar

Cankar

ARS Filmska glasba, 1. oktober ― Glede na to, da Ivan Cankar nasploh velja za največjega slovenskega pisatelja vseh časov, je prav nenavadno, kako malo filmov so doslej posneli o njegovem […] Glede na to, da Ivan Cankar nasploh velja za največjega slovenskega pisatelja vseh časov, je prav nenavadno, kako malo filmov so doslej posneli o njegovem življenju – pa tudi po njegovih delih. Leta 1971 je Vojko Duletič posnel film po romanu Na klancu, pet let pozneje pa Igor Pretnar film po romanu Idealist. Vse druge priredbe njegovih del so bili TV filmi ali TV igre. Takšno stanje se delno popravlja letos, ko mineva stota obletnica Cankarjeve smrti – in Slovenija ga je tako razglasila za Cankarjevo leto. V koprodukciji RTV Slovenija z neodvisnimi producenti sta nastala dva dokumentarna filma o Cankarjevi književnosti in njegovem življenju, ki smo ju lahko videli tudi na Festivalu slovenskega filma. Prvi film, Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar je posnel Dušan Moravec, drugega, s preprostim naslovom Cankar, ki je sicer dolgo časa nosil delovni naslov To delo je v javni lasti, pa Amir Muratović. Njegov film je pravzaprav igrano-dokumentarni, vsebuje pa tudi animirane vložke. Hibridna zasnova filma, za katerega je Muratović napisal tudi scenarij, ustreza njegovi vsebini, ki namesto gole biografske zgodbe o pisatelju ali preproste ekranizacije kakšnega njegovega dela poskuša priti do dna njegovemu mitu otožnega, ekscentričnega pisatelja, alkoholika z belo krizantemo, in tako združuje igrane prizore iz njegovega zasebnega življenja, predvsem ljubezenskih razmerij z ženskami na Dunaju, v Ljubljani in na Bledu, animirane vizualizacije njegovih črtic in dokumentarna pričevanja književnih kritikov in zgodovinarjev. Amir Muratović je v intervjuju za Delo povedal, da je književna kritika v stoletju, ki je minilo od njegove smrti, pisatelja pogosto prikazovala bodisi kot čustveno nezrelega, a hkrati globoko religioznega človeka, bodisi kot nedotakljivega, težko razumljivega književnika, in tako o
Codelli

Codelli

ARS Filmska glasba, 1. oktober ― Kaj danes sploh vemo o baronu Antonu Codelliju, po katerem je poimenovan celo predel Ljubljane, Kodeljevo? Da je bil prvi ljubljanski lastnik avtomobila je že […] Kaj danes sploh vemo o baronu Antonu Codelliju, po katerem je poimenovan celo predel Ljubljane, Kodeljevo? Da je bil prvi ljubljanski lastnik avtomobila je že dolgo znano. Da je eksperimentiral z nečim, čemur bi danes rekli televizija, torej prenosom slike na daljavo, prav tako. Tudi to, da je v Afriki, natančneje v Togu sodeloval pri postavitvi prvega afriškega radijskega oddajnika, in da se je tam spotoma zapletel še v produkcijo prvega »afriškega« igranega filma. Vse to je nenazadnje zapisano že v različnih enciklopedijah in celo na spletu. Zato gledalca pred odhodom v kinodvorano, v kateri si lahko ogleda celovečerni film Mihe Čelarja z naslovom Codelli, seveda najprej zanima tisto ključno: kaj mi bo film o njem razkril novega? A pojdimo po vrsti. Najprej bi se verjetno veljalo ustaviti že pri zvrstni opredelitvi filma. Tega predstavljajo kot igrano-dokumentarni film, kar pa ni najbolj natančna oznaka. Čelarjev Codelli je namreč bolj ali manj klasičen biografski dokumentarni film, ki premore igrane sekvence in te so v pretežni meri omejene le na ilustracijo tistega, kar pripoveduje biografsko zastavljena zgodba. Te so resda domiselno zasnovane in izpeljane, saj poskušajo tako ustvariti približek filmski formi tistega časa, torej nememu filmu, kot hkrati tudi oživiti bogato Codellijevo zbirko fotografij. Tako je po svoje prav zabavno gledati, kako se prične avto, ujet v fotografiji na eni značilnih ljubljanskih »mestnih« vedut, nenadoma po tej fotografiji premikati. Malce bolj nelagodno pa se gledalec počuti ob oživljanju Codellijevih fotografij iz njegovega afriškega obdobja. Pri oživitvi teh namreč na dan plane tudi zlovešči duh kolonializma, ki je tako kot liki na fotografiji, tudi sam »ujet v trenutku«, ko je fotografija nastala. Zdi se, da so se tega vsaj delno zavedali tudi ustvarjalci, saj se
Zgodba z zahodne strani

Zgodba z zahodne strani

ARS Filmska glasba, 6. september ― Malo je muzikalov, ki jih cenijo tudi najbolj nepopustljivi ljubitelji klasičnih del Malo je muzikalov, ki jih cenijo tudi najbolj nepopustljivi ljubitelji klasičnih del. In malo je muzikalov, ki ostanejo priljubljeni več kot pol stoletja. Tako rekoč edina izjema je Zgodba z zahodne strani – West Side Story, ki 61 let po krstu ne ostaja le eden najbolj priljubljenih muzikalov, pač pa se še vedno dobro prodaja tudi glasba, ki jo je zanjo napisal Leonard Bernstein. Skladbam, ki »nihajo« med džezom, opero in celo popom, vedno uspe navdušiti. Ne vedno znova, pač pa še vedno. Zato je vprašanje, kaj je tisto, kar je zagotovilo dolgotrajni uspeh glasbe, ki so jo na odru prvič predstavili 26. septembra 1957 na Broadwayu.
Notting Hill, Moja punca in EDtv

Notting Hill, Moja punca in EDtv

ARS Filmska glasba, 3. avgust ― Današnjo oddajo posvečamo odlomkom iz filmov Notting Hill, Moja punca in EDtv Notting Hill je romantična komedija o slavi, prijateljstvu in iskanju prave ljubezni, ki se dogaja v svetovljanskem zahodnem Londonu. V glavnih vlogah nastopata Julia Roberts in Hugh Grant. Zgodba se vrti okoli lastnika majhne knjigarne in Anne Scott, najbolj slavne filmske zvezde. Od trenutka, ko vstopi v njegov svet, se začne zapletena in zabavna romantična pripoved …
Tistega čarobnega dne, Ameriška ljubljenca in Leopard

Tistega čarobnega dne, Ameriška ljubljenca in Leopard

ARS Filmska glasba, 6. julij ― Odlomki iz filmov Tistega čarobnega dne, Ameriška ljubljenca in Leopard Današnjo oddajo posvečamo odlomkom iz filmov Tistega čarobnega dne, Ameriška ljubljenca in Leopard. Film Leopard je bil posnet po istoimenskem romanu Giuseppa Tomasa di Lampeduse, ki ga je avtor napisal z željo, da ne bi bil nikoli objavljen, vendar se je to po njegovi smrti zgodilo. Roman je prav kmalu postal zelo znan v Italiji in uspešnica po vsem svetu. Zgodba se dogaja na Siciliji leta 1860, v obdobju risorgimenta, italijanskega združitvenega gibanja, in prikazuje dramatične politične, ekonomske in družbene spremembe, ki so jih otoku prinesli Garibaldijev pohod, zlom Kraljevine dveh Sicilij in pripojitev zedinjeni Italiji. Glavni lik – zaigral ga je Američan Burt Lancaster – je plemič in pripadnik tradicionalne aristokracije, ki je dominirala na otoku, zdaj pa nemočno gleda prihod buržoazije in njenih predstavnikov, ki so na hitro obogateli z vojnimi posli.
Labirint in Divji angeli

Labirint in Divji angeli

ARS Filmska glasba, 1. junij ― Film Labirint iz leta 1986 ni dosegel večjega uspeha, film Divji angeli pa je znan kot začetnik žanra bikerskega filma. Ko je leta 1986 fantazijska zgodba o deklici (film Labirint), ki ji je kralj škratov ugrabil mlajšega bratca – do njega lahko pride le po zapletenem labirintu – prišla v kinematografe, ni dosegla večjega uspeha. V resnici je bila prava polomija, z leti pa si je nabrala izredno številno četico zvestih oboževalcev. V Los Angelesu se filma vsako leto spomnijo s tematskim plesom v maskah, v kakršnem se znajde Sarah, ki jo je upodobila tedaj 16-letna Jennifer Connelly. Ameriški igrani film Divji angeli, posnet leta 1966, v režiji Rogerja Cormana je danes znan predvsem kot ena prvih hollywoodskih stvaritev, v katerih so prikazali mladinsko kontrakulturo v šestdesetih letih, pa tudi kot začetnik žanra bikerskega filma. Cormanu in drugim filmskim ustvarjalcem je pomenil navdih za številne druge ekranizacije podobne tematike – s tem so začeli smer, ki je dosegla vrh s kultno stvaritvijo Goli v sedlu nekaj let pozneje.
PROTI VSEM PRAVILOM (Against all odds)

PROTI VSEM PRAVILOM (Against all odds)

ARS Filmska glasba, 4. maj ― Gangster (James Woods) najame nekdanjega nogometaša (Jeff Bridges), da mu najde dekle (Rachel Ward). In ko jo zares najde, se vanjo tudi zaljubi. S tem […] Gangster (James Woods) najame nekdanjega nogometaša (Jeff Bridges), da mu najde dekle (Rachel Ward). In ko jo zares najde, se vanjo tudi zaljubi. S tem pa se začnejo zapleti. To je v grobem vsebina filma Proti vsem pravilom, ki mu namenjamo današnjo oddajo. Avtorsko glasbo sta napisala Michel Colombier in Larry Carlton.
NORE IN SVOBODNE (Girl, Interrupted)

NORE IN SVOBODNE (Girl, Interrupted)

ARS Filmska glasba, 6. april ― Zvezda tega ganljivega filma, posnetega po resnični zgodbi o izkušnji mladega dekleta v psihiatrični bolnišnici, je Winona Ryder, dvakratna nominiranka za oskarja. Susanna Kaysen preživlja […] Zvezda tega ganljivega filma, posnetega po resnični zgodbi o izkušnji mladega dekleta v psihiatrični bolnišnici, je Winona Ryder, dvakratna nominiranka za oskarja. Susanna Kaysen preživlja težko obdobje svojega življenja. V nekem trenutku zaradi velikih notranjih bolečin, ki ji jih poveča še mati, pogoltne veliko aspirina z vodko, tako da skoraj umre. Neodgovorni starši jo takrat spravijo v psihiatrično bolnišnico; iz te bo lahko odšla šele, ko se bodo tako odločili zdravniki. Tam preživlja dni z dekleti, katerih problemi so še veliko hujši, in piše dnevnik.
Alexander Desplat v Pokvarjenem predmestju (Suburbicon)

Alexander Desplat v Pokvarjenem predmestju (Suburbicon)

ARS Filmska glasba, 6. februar ― Napeta črna komedija Suburbicon, v prevodu Pokvarjeno predmestje, je delo z oskarjem okitenih scenaristov, bratov Joela in Ethana Coena, ter režiserja Georgea Clonneyja. Zgodbo o […] Napeta črna komedija Suburbicon, v prevodu Pokvarjeno predmestje, je delo z oskarjem okitenih scenaristov, bratov Joela in Ethana Coena, ter režiserja Georgea Clonneyja. Zgodbo o navidez popolnem mestecu, naselju ‘belih’, v katerem mirno sožitje zmoti prihod temnopolte družine, pa je z glasbo odel Alexander Desplat.
še novic