Pesniška delavnica Poiesis 2016

Poiesis, 30. januar 2016 ― Pesniška delavnica Poiesis izhaja iz prepričanja, da je poezija resničnost sui generis. Pisati pesmi  pomeni vstopiti v svet, ki ima lastno zgodovino in ki mu vladajo lastni zakoni. To, na kakšen način se damo temu svetu, je odvisno od vsake posameznice, vsakega posameznika. Zato ima vsak pesnik in vsaka pesnica svoj in nezamenljiv pesniški glas. Pesniški glas nikomur ni dan v naprej, vendar pa do njega lahko pridemo s pisanjem, branjem in razmislekom o lastnem pesniškem snovanju in pesniškem snovanju drugih. Cilj pesniške delavnice Poiesis je, da se vsak udeleženec in udeleženka v čim večji meri približata lastnemu pesniškemu izrazu. To bomo počeli skozi tri sklope: skupinski del, ki bo sestavljen iz različnih vaj ter iz izmenjave mnenj o tekstih posamičnih udeleženk in udeležencev, skozi individualni del, ta bo na željo posameznika ali posameznice potekal prek e-maila, v tretjem delu pa bomo v goste povabili pesnika Zorana Pevca. Pesniška delavnica bo predvidoma trajala osem srečanj, srečanja bodo ob sobotah, vsako srečanje bo trajalo dve polni uri. Prvo srečanje bo 12. marca 2016 ob 11.00 v dvorani Kult3000, Metelkova 2/b, Ljubljana. Zainteresirani pošljite deset pesmi v dokumentu word na e-mail naslov poiesismail@gmail.com do vključno 28. februarja 2016 s pripisom »Pesniška delavnica«. [...]

Nina Medved: Izpolni z velikimi tiskanimi črkami

Poiesis, 29. januar 2016 ― Od kod prihajaš in koliko si star? ………………………………………………………..   Si zdravnik po poklicu? ………………………………………………………..   Ali imaš mobilni telefon? ………………………………………………………..   Zakaj ne sprejmeš jabolka ali vode? ………………………………………………………..   Kje si spal prejšnjo noč? ………………………………………………………..   Ali je res, da imaš veliko denarja? ………………………………………………………..   Zakaj ne ostaneš pri nas doma, ………………………………………………………..   prenašaš kakšno bolezen? ………………………………………………………..   Bi jedel svinjino, če ti jo ponudim? ………………………………………………………..   Kje so tvoji dokumenti? ………………………………………………………..   Ali zate nismo dovolj dobri? ………………………………………………………..   Kaj bi rad več od nas? ………………………………………………………..   Zakaj ravno Nemčija in Švedska? ………………………………………………………..   Smo zares preveč revni? ………………………………………………………..   Boš potem odšel domov? ………………………………………………………..   In kaj ti ta beseda pomeni? ………………………………………………………..   Hišo iz bele opeke? ………………………………………………………..   Otroke? ………………………………………………………..   Barvo zastave? ………………………………………………………..   Čigave? ………………………………………………………..

Alen Brabec: Amarna

Poiesis, 27. januar 2016 ― danes sem mačka ob tebi se sprehajam po dvoranah s poslikanimi zidovi in se tihotapim skozi gaze ki živo plešejo v svetlobi plamenov oljenk ko jih giblje vetrič z reke vibrirajo sence vijugajo po granitu se izgubljajo v marmorju hrapave kot površina peščenjaka se raztezajo po zlatih posodah polnih datljev in granatnih jabolk in izginjajo v sijanju modrega kamna ki ti lomi hematitne oči obli nohte iz bisernice in polzi kot med po hrbtu iz lenega alabastra kličeš me po imenu ki bi lahko bilo moje pristopam k tebi mahajoč s konico repa in se ti zapletam med nogami prisvajam te z vonjem nocoj želim biti tvoj sledilec vseh dvanajst ur noči zdi se mi da je ta čas vreden več od enega boga ki ga tvoj mož tako poln strasti vsaja kot seme v to črno zemljo   Prevedel Vid Sagadin Žigon   (pesem je bila prevedena v sklopu prevajalsko pesniške delavnice »Reka v Ljubljani / Rijeka u Ljubljani«, ki se je 28. novembra 2015 v soorganizaciji Poiesis, Književnosti uživo, Zavoda Gulag in KUD Sestava odvila v Hostlu Celica v Ljubljani)    

Jaka Železnikar: High Muck a Muck: Playing Chinese

Poiesis, 26. januar 2016 ― Delo High Muck a Muck: Playing Chinese so njegovi avtorji in avtorice označili za interaktivno pesem. Kar po svoje tudi je, a je hkrati tudi več kot to. Gre za obsežno interaktivno spletno delo večje skupine avtorjev, ki preko poezije, najdenih in ustvarjenih zvočnih ter video posnetkov, zvoka, glasbe, ilustracije … podajajo zgodbo o nekdanjem in sedanjem priseljevanju Kitajcev v Kanado. Delo je bilo prvič predstavljeno 4. julija 2014 v Kanadi. Pred nekaj dnevi je delo prejelo glavno nagrado New Media Writing Prize za leto 2014. Četudi prej antologija kot zgolj pesem, in četudi več kot le pesem, zanimivo spletno, interaktivno branje brez vnaprej določene poti med posameznimi fragmenti povedanega.

Vid Sagadin Žigon: Jaz

Poiesis, 25. januar 2016 ― Ideja sence ki se je prenesla na površino tvojega obraza je brez iluzije Jaza.   Odvrgla je čipke s prividnega telesa slekla je kožo navideznosti sezula je čevlje lažnih konceptov in se bosih stopal predala plesu Niča.   Njeno Sonce je v zenitu časa njeno srce leži v naročju vetra njene sence se kopajo v svitu.   Njeni metulji preletavajo trenutek namenjen podobi ki je ena sama onstran podob ki slepijo pogled.   Da ne more videti čez sebe.   Njene oči se obračajo vase in sanjajo o sebi v sobi sebstva brez vrat in oken brez umetnih svetil ki se grejejo v varljivi svetlobi.   Padajo v brezdanjost nikogaršnjega zrkla njihov vzhod je zahod za navpična obzorja podvojenih smrti.   Ne moreš jih preglasiti s svojimi trpečimi glasovi lahko le krikneš vanje z radostjo Biti.   Ne bojo se sesule pa čeprav so iz peska ki polzi po uri dneva.   Ne bojo se usule kot cvetni listi z otrple kože drhtečega dotika.   Nekoč bodo vstale brez tujega telesa in te upognile v nebo ki ne bo več tvoje.   Odrekle bodo ubogljivost tvoji silhueti in na hrbtni strani tvojih porazov izrisale nov obraz.   Z eno samo [...]

Širi poezijo, ne strahu – odprti mikrofon

Poiesis, 23. januar 2016 ― »Poezija je eden izmed načinov, s katerim si lahko kot posamezniki in kot družba povrnemo ravnotežje …« (Antoine Cassar). Zato vabimo vse pesnike in pesnice, ljubiteljice in ljubitelje poezije k soustvarjanju dogodka Širi poezijo, ne strahu – odprti mikrofon, ki se bo v obliki javnega branja odvil 27. februarja 2016 s pričetkom ob 18.00 v Ljubljani in v Mariboru ter s pričetkom ob 19.00 v Portorožu. V Ljubljani bo branje potekalo v Dvorani Kult3000, Metelkova 2/b, v Mariboru v Kavarni Piaf, Poštna ulica 1, v Portorožu v Kanela baru, Obala 14b. Na branje se lahko prijavite do vključno 24. februarja 2016 na e-mail naslove siripoezijolj@gmail.com (za Ljubljano), siripoezijomb@gmail.com (za Maribor), siripoezijoobala@gmail.com (za Portorož). Dolžina posamičnih branj bo odvisna od števila prijavljenih. O tem in o ostalih podrobnostih boste vsi, ki se boste prijavili, obveščeni prek e-maila.   Avtorica in vodja projekta Širi poezijo, ne strahu – odprti mikrofon je Katja Kuštrin, koordinatorji projekta so Katja Kuštrin (Ljubljana), Nina Medved (Maribor) in Jure Bagon (Portorož). Foto (c) Katja Kuštrin Organizacija: Spletna revija za poezijo Poiesis; Mladinski kulturni center Maribor; Dvorana Kult3000, JSKD; Kavarna Piaf; Kanela Bar

Anja Grmovšek: Avtorefleksija

Poiesis, 22. januar 2016 ― ker je govoriti pisati in razmišljati o ljubezni težko se je odločil da ne bo nikoli več napisal ljubezenske pesmi o njej ne bo govoril niti je pestoval kot pravkar rojenega otroka svoje vročekrvne občutke bo zamrznil v kepico ledu si jo metal v zrak da bo videti kot da se z njo igra in mislili bodo da je malo psihotika verzov ne bo končeval z rimami ker bi zveneli preveč lahkotno in če hoče svetu dokazati da nima nikogar da je izgnanec izgnanega ljudstva ne sme zveneti ranljiv in blag vzbujati mora videz borca ali neke vrste duhovne vodje čeprav duhovno in moralno podpira samo sebe kljub temu mora biti črpalka ki vase brizga pogum in trde grobe nasilne besede da iz njih potem lahko dela masko predrznosti ki že meji na obup ko hodi po svetu brez sten je svoboden v svoji hrapavosti in ostrini obenem pa je ranljiv in blag vendar zna to zakriti s kletvicami ki jih težko izgovarja in mu sušijo grenko slino ne razmišlja o ljubezni in kako bi napisal pesem ki bi v svoji izpovedi bolela pekla in žgala do živega mesa niti se ne zapira vase ker ve da bi potem moral [...]

Milan Zagorac: Kako sem prispel pod korenino drevesa

Poiesis, 20. januar 2016 ― ne pišem pesmi ker imam vedno tako veliko za povedati pa mi tudi ljudje ki bi me morali poslušati pravijo da sem nekoliko naporen to me ne briga in zato vam pripovedujem o pokrajini iz mojih sanj: pomembno je da sem prišel pod drevo pod korenine pod jezero pod drevesom pod koreninami kjer živi kača ampak ta me ne bo niti pojedla ki me izpljune nazaj v gozd kjer me čaka ona a ona ni angel ker ona nima kril in ne more leteti kot tudi jaz ne do krošnje skozi katero se prebija sonce in še naprej samo zato tavava po gozdu, peš brez steze samo veva da nisva niti kača niti angel ampak nekaj na pol poti izgubljeno a kar mora povezati svetlobo od vrha do dna     Prevedel Jaka Železnikar   (pesem je bila prevedena v sklopu prevajalsko pesniške delavnice »Reka v Ljubljani / Rijeka u Ljubljani«, ki se je 28. novembra 2015 v soorganizaciji Poiesis, Književnosti uživo, Zavoda Gulag in KUD Sestava odvila v Hostlu Celica v Ljubljani)

Milan Šelj: ***

Poiesis, 18. januar 2016 ― Iz spanja me zbuja trzajoče šelestenje svinčenega listja. Prepričan sem, da je deževalo vso noč. Med komaj slišnim mrmranjem mi nekdo prigovarja: Zbudi se. Reka bo do jutra tako narasla, da je ne boš mogel prebresti. Veter se zaletava v veje, s katerih visijo scefrane zastavice plastike in skozi reže preperele cunje neba. Nikogar ni. V porajajoči se svetlobi je breg še vedno tako strm, kot prejšnji večer. Spušča se dol do mostu, ki najbrž ne vodi nikamor.

Pogovor z Markom Kravosom

Poiesis, 17. januar 2016 ― V eseju Med intimnim zakotjem in popotniškim tveganjem, objavljenem na Poiesis, spregovoriš o beguncih, ki v zadnjem času trkajo na vrata Evrope in zapišeš: »Ker se spet zavem, da sem se tudi sam nekoč tak rodil, brez imena, daleč v tujem kraju (dobesedno v Montecalvu v Irpiniji, na apeninskem grebenu, v zasilni, opuščeni kočuri na robu mesteca, izdolbenega v vulkanski kamen!« Na kakšen način te je, tebe in tvoje pisanje, zaznamovalo rojstvo v begunstvu? Kako se spominjaš svojega otroštva in kaj ti otroštvo predstavlja kot pesniku? Moji niso bili na begu, ampak na prisilnem bivanju: ljudje tam so našo družino gledali s simpatijo: če se jih država boji, so si mislili, so gotovo silno pomembni! V meni je odtlej ostalo vodilo, da si pomemben, če si, kar si. Vsaj v lastnih očeh. Starša pa sta mi naročala, da je z vsemi, še tako zoprnimi ljudmi treba živeti. Da nasilje rojeva nasilje, da se je treba vživljati v drugega drugačnika, da je treba bližnikom nuditi od svojega, če si gost ali gostitelj. Zaupati v ljudi in dvomiti o oblastnikih. Oče si je pomagal s krojaško obrtjo in s svojim tenorjem, rad je prepeval – in zato so ga krajani v zaledju [...]

Jure Bagon: Skorja

Poiesis, 15. januar 2016 ― Moja maserka ne sledi nobenim trendom, ne bere deklaracij, in ne gleda telenovel, pride na dom brez olja in vonja po sivki, pljune in se razmaže po meni.   Prihaja nenapovedano, ali pa zamuja, ne rabi izgovora, pri njej čas vedno je … točno poldne.   Vedno ima s seboj vse v veeliiki prazni torbi, a je nikoli ne odpre vsaj tukaj; pri meni nikoli nič ne pokaže,   a srce ima polno in … to se čuti, če bi vanj zarezal z nožem, bi ven zadišalo po domačem kruhu in če bi ga dal še pol zraven bi bili dve.   Med njenim specialnim vložkom, »intermezzo« mu reče preprosto, brez besed in brez ovinkov sklene v meni vse čakre še preden se kazalec premakne, skupaj sem spet kot gmota razvozlan.   Istomerno odide – neslišno-nevidno, skoraj rajsko.

Mladen Blažević: Akomodacije, refrakcije, kabrioleti

Poiesis, 13. januar 2016 ― ko sedim pred steklom mi pogled odtava v zelenilo ki se nahaja v levem kotu zaradi nagnjenega vratu in nošenja torbe v desni roki   vendar včasih se besede ki visijo in se sušijo razletijo v roju okoli mene in zabijejo v hrbtenico kot žeblji   tedaj si nadenem očala da jih povežem v besede   in zgodi se nekaj na subatomski ravni kar ne razumem izgubi se v naprezanju očesnega živca ali trzljaju širjenja zenic   morda bi bilo več svetlobe če bi živel v hiši brez strehe več svetlobe je v hiši brez strehe   ko se oknom odstranijo polkna ne potrebujejo sklopk varovalk podnevi je dan ponoči je noč   samo predmeti razmetani po hiši nekoč so bili živi   ne morem jih pokopati pod skupnim imenom   Prevedel Borut Petrovič Vernikov   (pesem je bila prevedena v sklopu prevajalsko pesniške delavnice »Reka v Ljubljani / Rijeka u Ljubljani«, ki se je 28. novembra 2015 v soorganizaciji Poiesis, Književnosti uživo, Zavoda Gulag in KUD Sestava odvila v Hostlu Celica v Ljubljani)

Jaka Železnikar: David Bowie in e-poezija

Poiesis, 12. januar 2016 ― Pred dvema dnevoma je umrl David Bowie, avtor in izvajalec, ki je v sicer večinoma skrajno banalno poularno kulturo vnesel toliko presežka emocije in avtentičnosti, da se k arhivu njegovih del vračamo in se bomo vračali še dolgo za tem, ko je/bo minil čas nastanka nekega dela. Vračali tako po duh časa, po neminljivo v njem in po avtorjev izoblikovan, samosvoj ‘glas’. Če poezija, oziroma e-poezija in popularna kultura morda na prvi pogled nimata stičnih točk ali celo delujeta kot nasprotji, je David Bowie v mnogih svojih besedilih uporabljal tehniko pisanja, ki je pogosta tudi znotraj e-poezije. Gre za Cut-up, kombinatorično tehniko pisanja, ki vsebuje element naključja ter morebiti tudi vire besedila, ki jih ni ustvaril avtor cut-up besedila. Več besedil, besedilo ali del besedila se na različne načine (z rezanjem, trganjem, programsko …) razdeli na manjše enote, ki se nato na različne načine medsebojno premestijo v novo besedilo. To tehniko pisanja lahko sledimo vsaj v 1920-ta in takratno dadaistično gibanje. David Bowie je uporabljal različne metode, opiše jih, med drugim, v kratkem videu Cut up techinque dostopnem na Youtube-u. Več o njegovi uporabi programa namenjenega cut-up tehniki, ki sta ga razvila s kolegom, najdete v članku: The Verbasizer was [...]

Cherry Smyth: Pastirjevo svarilo

Poiesis, 11. januar 2016 ― Čakam, da se zdani, ko se bodo stvari obrnile na bolje. Čakam na svoj šestnajsti rojstni dan, ko bo vse drugače. Danes sem našla na pol pokajen čik. Saj ne kadim, je pa razlog, da vprašaš ljudi za nekaj, kar ti lahko dajo. Ogenj. Malce toplote. Lakota jih plaši. Punca mi je dala preostanek svoje kitajske hrane. Sem jedla z njeno vilico. Čez nekaj časa bakterije niso več pomembne.   Nekaj starega mi je padlo v oko. Izdihnem njeno ime. Fionnuala. Varuje me. Fionnuala. Vir svetlobe. Mami je prebrala kar sem napisala. Fionnualine blazinice prstov počasi mešajo izbokline dol po moji hrbtenici, kot kocke sladkorja v vročem čaju.   Napisala sem »vzleti« v svoj dnevnik. Fionnuala me je dala spat, kjer sem sanjala, da sem OK. Volk se je vrnil, grize mojo zavest. Hrani se z grehom. Foter je totalno znorel. Moja hči pa že ne. Ne bi mi smelo biti všeč, potem tega ne bi napisala.   En moški je bil prijazen. Funt v mojem naročju. Kapučino je samo kava s peno. Sem mislila, da je kaj več. Vse stene so sesute. Tu sem, kar sem. Noči so predolge, čez vso Irsko, peš, brez denarja in s starimi supergami. [...]

Pogovor s Stanko Hrastelj

Poiesis, 10. januar 2016 ― V omnibusu Newyorške zgodbe, v tistem delu, ki ga je režiral Martin Scorsese, je prizor, v katerem Nick Nolte, umazan od barv, zanosno slika. Spomnim se, da sem si ob ogledu filma rekel: »To je to, to je umetnost, ustvarjanje z rokami, ne pa tisto mukotrpno šnicljanje verzov …« Si pesnica in pisateljica, ukvarjaš pa se tudi s keramiko. V čem je razlika med brušenjem verzov in gnetenjem gline? Med pregovorno intelektualnim delom in pregovorno ročnim delom? Ali pa je pisanje poezije tudi stvar telesa, telesnosti; ne nazadnje je tvoja poezija močno zaznamovana s telesnostjo, pa naj gre tu za erotiko ali za prizore s podeželja … Ha, meni se je pisanje poezije od nekdaj zdelo neracionalno početje … Vsaka umetnost, vsaka duhovnost je zame odklon od racionalnosti, je po svoje norost. Če spraviš otroka na svet, moraš poskrbeti, da ne bo lačen in da ga ne bo zeblo – to je racionalno. Da ga poleg tega še ckrljaš in mu poješ, ni racionalno. Vendar brez tega ne bo preživel. S človeštvom je podobno. Tako tudi čutim zadrego, kadar kdo opisuje poezijo kot stvar uma, jezika, besed. Pesmi vendar ne pišeš zaradi besed, glasbe ne skladaš zaradi not. Brez besed [...]
še novic