Poiesis, 30. januar 2016 ― Pesniška delavnica Poiesis izhaja iz prepričanja, da je poezija resničnost sui generis. Pisati pesmi  pomeni vstopiti v svet, ki ima lastno zgodovino in ki mu vladajo lastni zakoni. To, na kakšen način se damo temu svetu, je odvisno od vsake posameznice, vsakega posameznika. Zato ima vsak pesnik in vsaka pesnica svoj in nezamenljiv pesniški glas. Pesniški glas nikomur ni dan v naprej, vendar pa do njega lahko pridemo s pisanjem, branjem in razmislekom o lastnem pesniškem snovanju in pesniškem snovanju drugih. Cilj pesniške delavnice Poiesis je, da se vsak udeleženec in udeleženka v čim večji meri približata lastnemu pesniškemu izrazu. To bomo počeli skozi tri sklope: skupinski del, ki bo sestavljen iz različnih vaj ter iz izmenjave mnenj o tekstih posamičnih udeleženk in udeležencev, skozi individualni del, ta bo na željo posameznika ali posameznice potekal prek e-maila, v tretjem delu pa bomo v goste povabili pesnika Zorana Pevca. Pesniška delavnica bo predvidoma trajala osem srečanj, srečanja bodo ob sobotah, vsako srečanje bo trajalo dve polni uri. Prvo srečanje bo 12. marca 2016 ob 11.00 v dvorani Kult3000, Metelkova 2/b, Ljubljana. Zainteresirani pošljite deset pesmi v dokumentu word na e-mail naslov poiesismail@gmail.com do vključno 28. februarja 2016 s pripisom »Pesniška delavnica«. [...]

Poiesis, 25. januar 2016 ― Ideja sence ki se je prenesla na površino tvojega obraza je brez iluzije Jaza.   Odvrgla je čipke s prividnega telesa slekla je kožo navideznosti sezula je čevlje lažnih konceptov in se bosih stopal predala plesu Niča.   Njeno Sonce je v zenitu časa njeno srce leži v naročju vetra njene sence se kopajo v svitu.   Njeni metulji preletavajo trenutek namenjen podobi ki je ena sama onstran podob ki slepijo pogled.   Da ne more videti čez sebe.   Njene oči se obračajo vase in sanjajo o sebi v sobi sebstva brez vrat in oken brez umetnih svetil ki se grejejo v varljivi svetlobi.   Padajo v brezdanjost nikogaršnjega zrkla njihov vzhod je zahod za navpična obzorja podvojenih smrti.   Ne moreš jih preglasiti s svojimi trpečimi glasovi lahko le krikneš vanje z radostjo Biti.   Ne bojo se sesule pa čeprav so iz peska ki polzi po uri dneva.   Ne bojo se usule kot cvetni listi z otrple kože drhtečega dotika.   Nekoč bodo vstale brez tujega telesa in te upognile v nebo ki ne bo več tvoje.   Odrekle bodo ubogljivost tvoji silhueti in na hrbtni strani tvojih porazov izrisale nov obraz.   Z eno samo [...]

Poiesis, 22. januar 2016 ― ker je govoriti pisati in razmišljati o ljubezni težko se je odločil da ne bo nikoli več napisal ljubezenske pesmi o njej ne bo govoril niti je pestoval kot pravkar rojenega otroka svoje vročekrvne občutke bo zamrznil v kepico ledu si jo metal v zrak da bo videti kot da se z njo igra in mislili bodo da je malo psihotika verzov ne bo končeval z rimami ker bi zveneli preveč lahkotno in če hoče svetu dokazati da nima nikogar da je izgnanec izgnanega ljudstva ne sme zveneti ranljiv in blag vzbujati mora videz borca ali neke vrste duhovne vodje čeprav duhovno in moralno podpira samo sebe kljub temu mora biti črpalka ki vase brizga pogum in trde grobe nasilne besede da iz njih potem lahko dela masko predrznosti ki že meji na obup ko hodi po svetu brez sten je svoboden v svoji hrapavosti in ostrini obenem pa je ranljiv in blag vendar zna to zakriti s kletvicami ki jih težko izgovarja in mu sušijo grenko slino ne razmišlja o ljubezni in kako bi napisal pesem ki bi v svoji izpovedi bolela pekla in žgala do živega mesa niti se ne zapira vase ker ve da bi potem moral [...]

Poiesis, 17. januar 2016 ― V eseju Med intimnim zakotjem in popotniškim tveganjem, objavljenem na Poiesis, spregovoriš o beguncih, ki v zadnjem času trkajo na vrata Evrope in zapišeš: »Ker se spet zavem, da sem se tudi sam nekoč tak rodil, brez imena, daleč v tujem kraju (dobesedno v Montecalvu v Irpiniji, na apeninskem grebenu, v zasilni, opuščeni kočuri na robu mesteca, izdolbenega v vulkanski kamen!« Na kakšen način te je, tebe in tvoje pisanje, zaznamovalo rojstvo v begunstvu? Kako se spominjaš svojega otroštva in kaj ti otroštvo predstavlja kot pesniku? Moji niso bili na begu, ampak na prisilnem bivanju: ljudje tam so našo družino gledali s simpatijo: če se jih država boji, so si mislili, so gotovo silno pomembni! V meni je odtlej ostalo vodilo, da si pomemben, če si, kar si. Vsaj v lastnih očeh. Starša pa sta mi naročala, da je z vsemi, še tako zoprnimi ljudmi treba živeti. Da nasilje rojeva nasilje, da se je treba vživljati v drugega drugačnika, da je treba bližnikom nuditi od svojega, če si gost ali gostitelj. Zaupati v ljudi in dvomiti o oblastnikih. Oče si je pomagal s krojaško obrtjo in s svojim tenorjem, rad je prepeval – in zato so ga krajani v zaledju [...]

Poiesis, 11. januar 2016 ― Čakam, da se zdani, ko se bodo stvari obrnile na bolje. Čakam na svoj šestnajsti rojstni dan, ko bo vse drugače. Danes sem našla na pol pokajen čik. Saj ne kadim, je pa razlog, da vprašaš ljudi za nekaj, kar ti lahko dajo. Ogenj. Malce toplote. Lakota jih plaši. Punca mi je dala preostanek svoje kitajske hrane. Sem jedla z njeno vilico. Čez nekaj časa bakterije niso več pomembne.   Nekaj starega mi je padlo v oko. Izdihnem njeno ime. Fionnuala. Varuje me. Fionnuala. Vir svetlobe. Mami je prebrala kar sem napisala. Fionnualine blazinice prstov počasi mešajo izbokline dol po moji hrbtenici, kot kocke sladkorja v vročem čaju.   Napisala sem »vzleti« v svoj dnevnik. Fionnuala me je dala spat, kjer sem sanjala, da sem OK. Volk se je vrnil, grize mojo zavest. Hrani se z grehom. Foter je totalno znorel. Moja hči pa že ne. Ne bi mi smelo biti všeč, potem tega ne bi napisala.   En moški je bil prijazen. Funt v mojem naročju. Kapučino je samo kava s peno. Sem mislila, da je kaj več. Vse stene so sesute. Tu sem, kar sem. Noči so predolge, čez vso Irsko, peš, brez denarja in s starimi supergami. [...]

Poiesis, 10. januar 2016 ― V omnibusu Newyorške zgodbe, v tistem delu, ki ga je režiral Martin Scorsese, je prizor, v katerem Nick Nolte, umazan od barv, zanosno slika. Spomnim se, da sem si ob ogledu filma rekel: »To je to, to je umetnost, ustvarjanje z rokami, ne pa tisto mukotrpno šnicljanje verzov …« Si pesnica in pisateljica, ukvarjaš pa se tudi s keramiko. V čem je razlika med brušenjem verzov in gnetenjem gline? Med pregovorno intelektualnim delom in pregovorno ročnim delom? Ali pa je pisanje poezije tudi stvar telesa, telesnosti; ne nazadnje je tvoja poezija močno zaznamovana s telesnostjo, pa naj gre tu za erotiko ali za prizore s podeželja … Ha, meni se je pisanje poezije od nekdaj zdelo neracionalno početje … Vsaka umetnost, vsaka duhovnost je zame odklon od racionalnosti, je po svoje norost. Če spraviš otroka na svet, moraš poskrbeti, da ne bo lačen in da ga ne bo zeblo – to je racionalno. Da ga poleg tega še ckrljaš in mu poješ, ni racionalno. Vendar brez tega ne bo preživel. S človeštvom je podobno. Tako tudi čutim zadrego, kadar kdo opisuje poezijo kot stvar uma, jezika, besed. Pesmi vendar ne pišeš zaradi besed, glasbe ne skladaš zaradi not. Brez besed [...]