Razpotja, 30. oktober 2015 ― Andrej Jelen Zavod za šolstvo OE Nova Gorica je dal pobudo za ponedeljkova strokovna srečanja, na katerih o različnih temah razpravljamo osnovnošolski in srednješolski učitelji. Predloge razprave smo podali udeleženci, pobudniki pa se jih kljub širini in odprtosti niso ustrašili. Pogum obojih je hvalevreden, saj verjetno ni potrebno posebej poudariti, da so strokovne zadeve specialistične, ozko usmerjene, zaprte. V odprtem ozračju se pokažejo tudi protislovja, ki so nadvse dragocena. Tako smo na zadnjem srečanju iskali idealne lastnosti učitelja, merljive parametre, ob upoštevanju katerih lahko izboljšamo svoje poučevanje, hkrati pa ugotavljali, da se dobljene lastnosti le pri nekaterih ujemajo z opisi naših predhodnikov, učiteljev, ki so nas tako zelo zaznamovali, da smo postali učitelji.

Razpotja, 20. oktober 2015 ― Miha Kosovel Ogromni stroji, podobni pajkom ali glomaznim piščancem, korakajo po zemlji, ki je že posivela od pepela in uničenja. Ljudje, ki proti tem poblaznelim strojem izgledajo kot miške, se skrivajo med ruševinami. Če bodo koga opazili, bo takoj po njem. Namerili bodo svoje futuristične puške in spustili žarek laserja, ki kdove zakaj, v prihodnosti ni zgolj snop svetlobe, kot je danes. V podzemlju, v skrivnih bivališčih še zadnjih preživelih predstavnikov naše vrste, se v nekem skritem kotu nekdo, ki izgleda kott ostareli in posiveli Neil deGrasse Tyson, tolče po prsih in z glavo, obrnjeno, koder bi moralo biti nebo, vpije: »Zakaj, o Bog, zakaj sem moral slediti svojim znanstvenim ambicijam?

Razpotja, 16. oktober 2015 ― Gaia Baracetti Mislim, da sem odkrila poslednji skupni ideal v naši družbi, zadnji vzor in zadnjo težnjo, ki povezuje vse nas: dolgoživost. Dolgoživost je merilo uspešnosti družbe in znamenje zmage družine in posameznika nad vélikimi sovražniki naše dobe: nad trudom, bolečino in smrtjo. Smislom, torej. Idealizacija dolgoživosti je hči prevladujočega potrošništva tega časa, za katerega se vrednost meri s številko, ki mora biti zmeraj kar se le da visoka: višja plača, več rasti in višji BDP, več priznanj, več delovnih mest, več let življenja. Ne kaj, ne kako, temveč koliko. Je tudi hči potlačitve ideje žrtvovanja, ne žrtvovanja kot brezkončnega truda ali samozanikanja, temveč žrtvovanja kot truda za nekaj, kar je vredno več od preprostega obstoja.

Razpotja, 9. oktober 2015 ― Kostjantin Skorkin V razpravah o tako imenovani »Novorusiji«, nenavadnem konglomeratu piratskih republik, ki so nastale na vzhodu Ukrajine v letu 2014, med Ukrajinci prevladuje prepričanje, da gre za fenomen, ki je izključno rezultat ideološkega družbenega inženiringa s strani Kremlja.[1] Ni dvoma, da bi bila brez ruske podpore zmožnost preživetja Luganske in Doneške ljudske republike pod vprašajem, vendar bi se ustavili na površju, če bi fenomen novonastalih republik skušali pojasniti s tako preprostimi dejavniki. Gre za veliko globlje procese, ki so na vzhodu Ukrajine potekali ves čas ukrajinske neodvisnosti. Če teh procesov ne upoštevamo, prispevamo h krepitvi ukrajinofobnega mitologema o »Avstrijskem generalnem štabu«, ki naj bi svoj čas »izmislil« Ukrajino.

Razpotja, 2. oktober 2015 ― Igor Bijuklič Nekaj vidikov spreminjanja značaja vojne Minulo stoletje priča o tem, da se osrednji del naših tehničnih in tehnoloških naporov vrši za vojno ali z namenom možne uporabe v njej. Zdi se, da je človeška spretnost v tehniki in tehnologiji, kot tudi njegova zmožnost izdelovanja, tesno prepletena z vojno in pripravami nanjo. Mnogo odločilnih izumov, ki jih danes uživamo v najširši splošni rabi, je izvorno nastalo kot rezultat izpopolnjevanja sredstev za vojno. Med drugim to velja tudi za iznajdbo ultimativnega sredstva – jedrske bombe, ki pa, paradoksalno, ni povečalo učinkovitosti vojskovanja še za eno stopnjo, temveč je vojskovanje, ob splošni uporabi tega sredstva, naredilo za nesmiselno.