Forrest Gump

Forrest Gump

ARS Filmska glasba, 25. april ― Zares pretresljiva zgodba in odlični Tom Hanks, ki je za to vlogo dobil oskarja. Forrest Gump je imel zelo pestro življenje; kot mladostnik je navdihnil Elvisa Presleyja, z namiznim tenisom je ogrel odnose med komunistično Kitajsko in kapitalistično ZDA, bil je priča ameriški rasni segregaciji, se bojeval v Vietnamu in rešil življenje številnim vojakom. Spoznal je veliko ameriških predsednikov, od Johna F. Kennedyja in Lyndona Johnsona do Richarda Nixona. Zaradi obljube padlemu soborcu in prijatelju se je potem preusmeril v lovljenje škampov, prinésel novo življenjsko energijo invalidnemu vojaškemu veteranu, pretékel Ameriko … toda ena želja je ostala neuresničena: ljubezen do njegove mladostne prijateljice Jenny … Forrest pa ni izgubil upanja in tako na klopci potrpežljivo čaka na naslednji avtobus, ki ga bo morda vendarle popêljal k življenjski sreči. Zares pretresljiva zgodba in odlični Tom Hanks, ki je za to vlogo dobil oskarja.
Moje pesmi, moje sanje

Moje pesmi, moje sanje

ARS Filmska glasba, 5. april ― Eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov z Julie Andrews in Christopherjem Plummerjem v glavnih vlogah Filmska različica muzikala je posneta po resnični zgodbi pojoče družine Von Trapp, zgodbi o mladi in sanjavi nuni v osrčju avstrijske alpske idile, ki mora na večer pred nacistično priključitvijo Avstrije zapustiti samostan, da bi postala guvernanta sedmih otrok in omehčala srce ovdovelega družinskega patriarha. Eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov z Julie Andrews in Christopherjem Plummerjem v glavnih vlogah. Dobil je pet oskarjev, tudi za najboljši film leta 1966, ko mu je uspelo, pa čeprav le za nekaj let, z vrha lestvice najbolj dobičkonosnih spodriniti nesmrtni klasični film V vrtincu.
Pogumni odnosi

Pogumni odnosi

ARS Filmska glasba, 28. februar ― Glasbene odlomke bo izvedel orkester Quincyja Jonesa Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo segli po odlomkih iz filma Pogumni odnosi iz leta 1993 v režiji Billa Condona. Zgodba pripoveduje o očetu, ki naravnost obožuje svoje štiri hčerke. Kot vsakega očeta ga zelo skrbi, s kom se družijo in s kakšnimi fanti se srečujejo. Toda njegova potreba po nadzoru je obsedena in nenormalna. Če mu kateri izmed fantov ni všeč, ni stvari, ki je ne bi storil, četudi to pomeni umor nedolžnega človeka … Glasbene odlomke bo izvedel orkester Quincyja Jonesa.
Mož iz zastavljalnice

Mož iz zastavljalnice

ARS Filmska glasba, 31. januar ― Zgodba pripoveduje o nekdanjem jetniku koncentracijskega taborišča, Solu, ki je zdaj uslužbenec v zastavljalnici v Bronxu Zgodba pripoveduje o nekdanjem jetniku koncentracijskega taborišča, Solu, ki je zdaj uslužbenec v zastavljalnici v Bronxu. Ves zagrenjen obsoja svoje stranke in se norčuje iz svojega idealističnega pomočnika Ortiza, ki nekega dne žrtvuje svoje življenje zanj. Celo odkrita naklonjenost socialne delavke Marilyn Birchfield ne more obuditi duha zagrenjenega Sola. Rod Steiger je bil za svoj igralski nastop nominiran za oskarja in zlati globus, prejel pa je srebrnega medveda in prvo mesto v okviru britanskih filmskih nagrad. Glasbene odlomke bo izvedel orkester Quincyja Jonesa.
Filmska glasba slovenskih skladateljev

Filmska glasba slovenskih skladateljev

ARS Filmska glasba, 31. december 2018 ― V današnji oddaji o Filmski glasbi bomo slišali znane glasbene odlomke slovenskih skladateljev, ki zvenijo v stvaritvah sedme umetnosti V današnji oddaji o Filmski glasbi bomo slišali znane glasbene odlomke slovenskih skladateljev, ki zvenijo v stvaritvah sedme umetnosti. Poslušali bomo glasbo Bojana Adamiča iz filma Ples v dežju; Jožeta Privška iz Zgodbe, ki je ni; Urbana Kodra iz Cvetja v jeseni; Boruta Lesjaka iz filma Ne čakaj na maj; Marjana Kozine iz filma Na svoji zemlji; Deča Žgurja iz Sreče na vrvici in za konec še glavno temo iz filma Kapelski vrhovi Bojana Adamiča. Igrali bodo Simfonični, Revijski in Zabavni orkester naše radijske hiše pod vodstvom Bojana Adamiča, Jožeta Privška, Urbana Kodra in Davida de Villiersa.
Ulica

Ulica

ARS Filmska glasba, 6. december 2018 ― Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo segli po baletni suiti »Ulica« iz istoimenskega filma v režiji legendarnega Federica Fellinija Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo segli po baletni suiti »Ulica« iz istoimenskega filma v režiji legendarnega Federica Fellinija. Zgodba postavlja v ospredje preprosto vaščanko Gelsomino, ki jo mora družina zaradi revščine prodati potujočemu uličnemu zabavljaču Zampanòju. Ta jo tako zlorablja, da dekle večkrat poskuša pobegniti. Ko se cirkusant Matto spoprijátelji z Gelsomino, ga Zampanò po burnih prepirih ubije, to pa občutljivo dekle popolnoma pretrese. Zampanò jo zapusti. Sprva sploh ne dojame, kaj je izgubil … V glavnih vlogah sta nastopila Giulietta Masina, ki je postala vélika zvezda italijanskega filma, in Anthony Quinn. Poleg njiju so igrali še: Richard Basehart, Aldo Silvani, Marcella Rovere, Livia Venturini in drugi. Film je leta 1954 na 15. Mostri dobil srebrnega leva, leta 1957 pa oskarja za najboljši tujejezični film.
Ptice jezer, njihova vrnitev

Ptice jezer, njihova vrnitev

ARS Filmska glasba, 3. november 2018 ― Naravoslovne dokumentarne filme po navadi poznamo s televizije ali iz velikih produkcijskih hiš, kot sta BBC in National Geographic. Film Ptice jezer, njihova vrnitev slovenskega […] Naravoslovne dokumentarne filme po navadi poznamo s televizije ali iz velikih produkcijskih hiš, kot sta BBC in National Geographic. Film Ptice jezer, njihova vrnitev slovenskega fotografa in filmarja Mateja Vraniča, ki je lani prejel naziv Slovenskega naravoslovnega fotografa, je bil posnet v severovzhodni Sloveniji, ob Šaleških jezerih. Območje, na katerem deluje termoelektrarna, je bilo še pred tremi desetletji zaradi onesnaženosti popolnoma neprimerno za življenje, danes, po sanaciji, pa postaja vedno privlačnejše za številne vrste ptic. Glavne junakinje filma so tako kanja, siva čaplja, lesna sova, vodomec, ribji orel, smrdokavra, mala uharica in kragulj, ki jih spremljamo skozi vse štiri letne čase: pozimi se borijo za obstanek, potem se vračajo z juga, se parijo in gnezdijo, jeseni pa spet selijo in pripravljajo na zimo. Ob pripovedovanju Jureta Longyke (besedilo je napisal Marjan Žiberna) v filmu ptice s Šaleških jezer doživljamo s potrebno količino hudomušnosti, napetosti in človeškosti. Zanimive bodo predvsem za mlajše gledalce in gledalke. Glavni adut filma Mateja Vraniča pa je – to glede na priznanja, ki jih je dosegel, morda niti ni presenetljivo – njegova razkošna vizualna podoba. Idilični bližnji in daljni posnetki narave, še posebno z osupljivo barvno paleto, vsak zase delujejo kot fotografija, hkrati pa navdušuje tudi to, kako od blizu je Vranič posnel živali, ne da bi jih zmotil pri njihovem gibanju in opravilih. Pozornost, ki jo film Ptice jezer, njihova vrnitev posveča zgodovini okoljske problematike ob Šaleških jezerih, ga loči od drugih podobnih filmov. Gotovo gre za pomembno in zanimivo temo, ki si zasluži dodatno pozornost, tako zaradi tamkajšnje potopljene vasi kot zaradi problematičnega ravnanja z naravo, ki je odgovornim ustanovam pogosto še vedno manj
Balada o trobenti in oblaku ter Po isti poti se ne vračaj

Balada o trobenti in oblaku ter Po isti poti se ne vračaj

ARS Filmska glasba, 29. oktober 2018 ― Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo posegli po dveh arhivskih posnetkih, ki sta nastali julija l. 1965 in marca 1966 Za današnjo oddajo o filmski glasbi smo posegli po dveh arhivskih posnetkih, ki sta nastali julija l. 1965 in marca 1966. Na prvem je glasba iz filma Balada o trobenti in oblaku iz leta 1961 v režiji Franceta Štiglica. Napisal jo je Alojz Srebotnjak. Na drugem pa glasba iz filma Po isti poti se ne vračaj iz leta 1965 v režiji Jožeta Babiča. Glasbo je napisal Marjan Vodopivec.
Zvezda je rojena

Zvezda je rojena

ARS Filmska glasba, 8. oktober 2018 ― Odkar se je filmska industrija v kriznih trenutkih pričela z vso svojo težo opirati na različne oblike serialnosti, odkar jih je iz zasilne strategije za […] Odkar se je filmska industrija v kriznih trenutkih pričela z vso svojo težo opirati na različne oblike serialnosti, odkar jih je iz zasilne strategije za preživetje krize povzdignila na raven svojega vodilnega produkcijskega načela, se pogosto že kar vnaprej negativno odzovemo na posamezne ponujene primere. Nedavno smo se tako na primer spraševali, ali resnično zdaj že vsako leto potrebujemo novo zgodbo iz niza Vojne zvezd? V teh dneh pa je eno najbolj pogostih vprašanj, ali se je »zvezda« res morala še četrtič roditi? V kinodvoranah se je namreč pojavila že četrta inkarnacija hollywoodske klasike Zvezda je rojena, ki tokrat buri duhove predvsem zaradi dejstva, da je bila naslovna vloga zaupana razvpiti pop zvezdnici Lady Gaga. Spomin na verzijo z Barbaro Streisand in Krisom Kristoffersonom, tisto polomijo epskih razsežnosti (tudi dobesedno, saj se je že sicer preko dve uri dolgi film neusmiljeno vlekel), je kljub relativni oddaljenosti, saj je nastal že leta 1976, očitno še vedno razmeroma živ. In ker se je pred dobrim desetletjem pojavilo tudi delo Glitter, skoraj identična – nenazadnje tudi enako obupna –, le malce drugačno naslovljena zgodba, posneta za promocijo še ene pop zvezdnice, Mariah Carey, so se bojazni zdele kar upravičene. Toda razpoloženje se je že po prvih festivalskih testih radikalno spremenilo: z beneškega in torontskega festivala so se namreč pričeli glasno širiti navdušujoči odzivi. Tako se nas je pred ogledom lotilo vznemirljivo pričakovanje, kakršnega bi pravzaprav moral biti deležno vsako udejanjenje nove vizije nekega klasičnega dela. In Zvezda je rojena je nesporno eno takih del. Morda ne toliko zaradi izvirne verzije, tiste iz leta 1937, v kateri sta nastopila Janet Gaynor in Frederic March in ki je bila nekakšna samorefleksija Hollywooda in njegovega zvezdniškega sistema, pač
Maja in vesoljček ter Zvezdica zaspanka

Maja in vesoljček ter Zvezdica zaspanka

ARS Filmska glasba, 4. oktober 2018 ― Današnjo oddajo bomo posvetili glasbenim odlomkom iz slovenskih mladinskih filmov. Maja in vesoljček je film iz leta 1988 v režiji Jana Kavčiča in na glasbo Urbana Kodra; zgodba pa pripoveduje o razredu vesoljčkov, ki z raziskovalno vesoljsko ladjo v okviru »šole v naravi« pridejo na ogled življenja na Zemlji. Zvezdica zaspanka je glavni lik istoimenske pravljice Frana Milčinskega – Ježka, pa tudi prva slovenska radijska igra za otroke. Še danes ostaja ena najuspešnejših slovenskih pravljic ter radijskih in lutkovnih iger za otroke.
Rodin

Rodin

ARS Filmska glasba, 1. oktober 2018 ― V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bil Auguste Rodin na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Kot uveljavljen in priznan kipar je začel dobivati velika državna […] V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bil Auguste Rodin na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Kot uveljavljen in priznan kipar je začel dobivati velika državna naročila in izdelal nekatere izmed svojih največjih mojstrovin. V poetiki ga je še posebno navdihnilo sveže razmerje z mlado in nadarjeno vajenko, pomočnico in ljubico Camille Claudel, v katerem je raziskoval meje čutno sprejemljivega za občinstvo in iskal možnosti izraza v abstraktnejših oblikah. Za portret umetnika, ki je utiral pot v modernizem, je igrani film z lakoničnim naslovom Rodin presenetljivo klasičen, v tem smislu, da na trenutke pravzaprav prikliče obdobje prvih nemih filmov, ki so se rojevali približno hkrati. Na vizualni ravni sicer filmu ne moremo očitati ničesar; gre za natančno poustvaritev Rodinovega ateljeja ter prefinjeno uporabo svetlobe in skoraj monokromatske barvne lestvice, s katero sijajno poudarja umetnikovo obvladovanje izraznega medija. Pri tem bi skoraj lahko uporabili pojem haptičnost, ki je še toliko zanimivejši, ker režiser Jacques Doillon v dveh urah tako rekoč ni zapustil tega prostora. Seveda lahko razumemo izhodiščno motivacijo, da gre za »vpogled v umetnikov atelje« v pomenu raziskovanja ustvarjalnega procesa, toda rezultat je nenavadno statičen in moreč v razpetosti med snovnim in duhovnim. Še posebno glede na to, da je bil Rodin kot umetnik in premišljevalec zelo strasten, tako zasebno kot ustvarjalno pa svobodnih pogledov na telesnost. Doillon je seveda v okviru pripovedi odkljukal obvezne točke Rodinove biografije, vendar se zdi, da te zgoščene, splošno znane točke malodane prezira: v filmu se dobesedno sprehodijo mimo Hugo, Monet, Rilke, Cézanne in drugi sodobniki, k umetnostnozgodovinskemu okviru pa doprinesejo komaj kaj. Tisto, kar ostane po ogledu, je predvsem Doillonova konceptualna pro
Cankar

Cankar

ARS Filmska glasba, 1. oktober 2018 ― Glede na to, da Ivan Cankar nasploh velja za največjega slovenskega pisatelja vseh časov, je prav nenavadno, kako malo filmov so doslej posneli o njegovem […] Glede na to, da Ivan Cankar nasploh velja za največjega slovenskega pisatelja vseh časov, je prav nenavadno, kako malo filmov so doslej posneli o njegovem življenju – pa tudi po njegovih delih. Leta 1971 je Vojko Duletič posnel film po romanu Na klancu, pet let pozneje pa Igor Pretnar film po romanu Idealist. Vse druge priredbe njegovih del so bili TV filmi ali TV igre. Takšno stanje se delno popravlja letos, ko mineva stota obletnica Cankarjeve smrti – in Slovenija ga je tako razglasila za Cankarjevo leto. V koprodukciji RTV Slovenija z neodvisnimi producenti sta nastala dva dokumentarna filma o Cankarjevi književnosti in njegovem življenju, ki smo ju lahko videli tudi na Festivalu slovenskega filma. Prvi film, Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar je posnel Dušan Moravec, drugega, s preprostim naslovom Cankar, ki je sicer dolgo časa nosil delovni naslov To delo je v javni lasti, pa Amir Muratović. Njegov film je pravzaprav igrano-dokumentarni, vsebuje pa tudi animirane vložke. Hibridna zasnova filma, za katerega je Muratović napisal tudi scenarij, ustreza njegovi vsebini, ki namesto gole biografske zgodbe o pisatelju ali preproste ekranizacije kakšnega njegovega dela poskuša priti do dna njegovemu mitu otožnega, ekscentričnega pisatelja, alkoholika z belo krizantemo, in tako združuje igrane prizore iz njegovega zasebnega življenja, predvsem ljubezenskih razmerij z ženskami na Dunaju, v Ljubljani in na Bledu, animirane vizualizacije njegovih črtic in dokumentarna pričevanja književnih kritikov in zgodovinarjev. Amir Muratović je v intervjuju za Delo povedal, da je književna kritika v stoletju, ki je minilo od njegove smrti, pisatelja pogosto prikazovala bodisi kot čustveno nezrelega, a hkrati globoko religioznega človeka, bodisi kot nedotakljivega, težko razumljivega književnika, in tako o
Codelli

Codelli

ARS Filmska glasba, 1. oktober 2018 ― Kaj danes sploh vemo o baronu Antonu Codelliju, po katerem je poimenovan celo predel Ljubljane, Kodeljevo? Da je bil prvi ljubljanski lastnik avtomobila je že […] Kaj danes sploh vemo o baronu Antonu Codelliju, po katerem je poimenovan celo predel Ljubljane, Kodeljevo? Da je bil prvi ljubljanski lastnik avtomobila je že dolgo znano. Da je eksperimentiral z nečim, čemur bi danes rekli televizija, torej prenosom slike na daljavo, prav tako. Tudi to, da je v Afriki, natančneje v Togu sodeloval pri postavitvi prvega afriškega radijskega oddajnika, in da se je tam spotoma zapletel še v produkcijo prvega »afriškega« igranega filma. Vse to je nenazadnje zapisano že v različnih enciklopedijah in celo na spletu. Zato gledalca pred odhodom v kinodvorano, v kateri si lahko ogleda celovečerni film Mihe Čelarja z naslovom Codelli, seveda najprej zanima tisto ključno: kaj mi bo film o njem razkril novega? A pojdimo po vrsti. Najprej bi se verjetno veljalo ustaviti že pri zvrstni opredelitvi filma. Tega predstavljajo kot igrano-dokumentarni film, kar pa ni najbolj natančna oznaka. Čelarjev Codelli je namreč bolj ali manj klasičen biografski dokumentarni film, ki premore igrane sekvence in te so v pretežni meri omejene le na ilustracijo tistega, kar pripoveduje biografsko zastavljena zgodba. Te so resda domiselno zasnovane in izpeljane, saj poskušajo tako ustvariti približek filmski formi tistega časa, torej nememu filmu, kot hkrati tudi oživiti bogato Codellijevo zbirko fotografij. Tako je po svoje prav zabavno gledati, kako se prične avto, ujet v fotografiji na eni značilnih ljubljanskih »mestnih« vedut, nenadoma po tej fotografiji premikati. Malce bolj nelagodno pa se gledalec počuti ob oživljanju Codellijevih fotografij iz njegovega afriškega obdobja. Pri oživitvi teh namreč na dan plane tudi zlovešči duh kolonializma, ki je tako kot liki na fotografiji, tudi sam »ujet v trenutku«, ko je fotografija nastala. Zdi se, da so se tega vsaj delno zavedali tudi ustvarjalci, saj se
Zgodba z zahodne strani

Zgodba z zahodne strani

ARS Filmska glasba, 6. september 2018 ― Malo je muzikalov, ki jih cenijo tudi najbolj nepopustljivi ljubitelji klasičnih del Malo je muzikalov, ki jih cenijo tudi najbolj nepopustljivi ljubitelji klasičnih del. In malo je muzikalov, ki ostanejo priljubljeni več kot pol stoletja. Tako rekoč edina izjema je Zgodba z zahodne strani – West Side Story, ki 61 let po krstu ne ostaja le eden najbolj priljubljenih muzikalov, pač pa se še vedno dobro prodaja tudi glasba, ki jo je zanjo napisal Leonard Bernstein. Skladbam, ki »nihajo« med džezom, opero in celo popom, vedno uspe navdušiti. Ne vedno znova, pač pa še vedno. Zato je vprašanje, kaj je tisto, kar je zagotovilo dolgotrajni uspeh glasbe, ki so jo na odru prvič predstavili 26. septembra 1957 na Broadwayu.
Notting Hill, Moja punca in EDtv

Notting Hill, Moja punca in EDtv

ARS Filmska glasba, 3. avgust 2018 ― Današnjo oddajo posvečamo odlomkom iz filmov Notting Hill, Moja punca in EDtv Notting Hill je romantična komedija o slavi, prijateljstvu in iskanju prave ljubezni, ki se dogaja v svetovljanskem zahodnem Londonu. V glavnih vlogah nastopata Julia Roberts in Hugh Grant. Zgodba se vrti okoli lastnika majhne knjigarne in Anne Scott, najbolj slavne filmske zvezde. Od trenutka, ko vstopi v njegov svet, se začne zapletena in zabavna romantična pripoved …
še novic