Cankarjev dom zavzeli gorniki

Večer, 16. februar 2016 ― V Cankarjevem domu se je s projekcijo filma Potres v Nepalu: junaki in čudeži včeraj začel 10. festival gorniškega filma, na katerem bodo na petih lokacijah po Sloveniji obiskovalcem prikazali 46 filmov z vsega sveta. Kot pravi direktor festivala Silvo Karo, na festivalu predvajajo filme z vsemi vsebinami, ki so povezane z gorami.Poleg filmov bodo na festivalu predavali britanska mojstrica tradicionalnega plezanja Hazel Findlay, ki je kot prva plezalka preplezala smer z oceno E9, slovenski športni plezalec Domen Škofic, ameriški alpinist Jack Tackle in avstrijski alpinist Kurt Diemberger."Izjemno zanimivo je v tem času slišati Diembergerjevo zgodbo. Leta 1957 je bil s Hermannom Buhlom prvi pristopnik na Broad Peak, leta 1960 je bil prvi na Dhaulagiriju," je ob tem pojasnil Karo.Med filmskimi vrhunci festivala gre omeniti nagrajena filma Prvi vzpon na vzhodni vrh Kunyang Chhish o prvinski pustolovščini na karakorumskem orjaku ter Meru, ki na filmska platna prinaša plezanje na tehnično ...
Mojca Smerdu, kiparka

Mojca Smerdu, kiparka

Večer, 6. februar 2016 ― Mojca Smerdu je s svojimi deli odločilno vplivala na razvoj novih usmeritev v slovenskem kiparstvu zadnjih desetletij. Kljub temu da je ustvarjala v različnih materialih, ji je bilo kiparjenje v glini najbližje. V njenem opusu prevladujejo majhne in srednje velike skulpture ter dela, ki so bila vključena v odprti javni prostor parkov in mestnih površin. Mednje prištevamo tudi masivno, stilizirano skulpturo Cvet, ki je nastala leta 1983 v okviru petega kiparskega simpozija Forma viva v Mariboru.Že od vsega začetka avtorica teži k poenostavljanju oblik, v katerih skuša združiti izvorno in prvinsko. Kritiki pravijo, da njene oblike delujejo kot delo umetnika in delo naravnih sil. Čiste in preproste oblike nastajajo namreč po vzoru naravnega in človeškega sveta ter po trenutnem osebnem umetniškem navdihu. Veliko pozornosti posveča mehkemu oblikovanju teksture kipov. Pri večini kipov ohranja naraven videz materiala; le pri nekaterih novejših stvaritvah delno poseže po polihromaciji ...
BEBÈ NA VOLÈ: Time of Great Depression

BEBÈ NA VOLÈ: Time of Great Depression

Radio Študent, 28. januar 2016 ― Samozaložba, 2015   Kot se te dni rado zgodi, se je tudi v današnji Tolpi bumov pod lupo znašel album izvajalca, ki ga bo moč videti na prihajajočem festivalu Ment v Ljubljani. Točno čez en teden ob desetih zvečer bo na odru Menze pri koritu nastopil Adam Semijalac, bolje poznan pod umetniškim imenom Bebè Na Volè. V času, ko blues v naših krajih diha na škrge, je na hrvaškem izšel Adamov prvenec, na katerem nam postreže z zvrhanim košem pristnega, no-bullshit bluesa.  Material za Time of great depression je nastajal več kot desetletje. Po razpadu benda Gloft, kjer je igral kitaro, se je Adam odločil, da bo glasbeno pot nadaljeval sam in rodil se je Bebè Na Volè. Komade je snemal doma in jih objavljal na internetnih portalih, koncertiral pa je le lokalno. Prvenec Time of great depression, ki je izšel pred kakšnim letom, je kompilacija Semijalčevih pesmi, svojevrsten greatest hits, ki ga je skrbno izbral in zmiksal Višeslav Laboš.   Bebè Na Volè odlikujeta ekspresiven vokal in igranje kitare s pravim občutkom, ki je pri bluesu najpomembnejši. Na albumu je slišati močen vpliv Mississippi bluesa, med drugim kitaristov R. L. Burnsidea in Juniorja Kimbrougha, iz bližnje zgodovine bluesa pa bi lahko omenili zgodnje The Black Keys. Sploh stil petja pogosto spomni na pevca in kitarista Dana Auerbacha. Vendar pa Time of great depression ne ostaja le v okvirih prvinskega bluesa. Bebè Na Volè se na albumu preizkusi tudi v vlogi folk pevca in kantavtorja. Pesmi so zgrajene okrog temeljne konstrukcije kitare in vokala. Kdaj pa kdaj se pridružijo še tolkala, ki so večinoma posneta zelo lo-fi. Pogosto to sploh niso bobni, ampak udarci noge, ki ob umazani produkciji še bolj poudarijo prvinskost skladb. Pri drugem komadu po vrsti, Goin' Mad, so bobni še najbolj »čisti«, hkrati pa je prav ta komad eden izmed slabših trenutkov albuma. Prvi konkretni presežek najdemo na četrtem komadu Wait for you, kjer kitaro zamenja bendžo. Skrivnost leži v minimalističnem igranju.

NA NOVO ODET ZAŠČITNIŠKI PLAŠČ

OUTSIDER, 26. januar 2016 ― Na robu mengeškega pokopališča se iz tal vzpenja tanka betonska lupina, ki se nekje med gozdom in nebom sklepa v lahkotni baldahin. Pod sabo ščiti tri vežice, prostore zadnjega slovesa od umrlih. S preprosto, obenem pa silovito arhitekturno govorico oblikuje na prvi pogled povsem abstraktno in univerzalno zavetje, nekakšno modernistično Laugierjevo »prvinsko kočo« – kar [&hellip

Heroes in Low ja, travestije ne

Večer, 15. januar 2016 ― "Pomembna mi je bila njegova berlinska faza z albumoma Heroes in Low, sodelovanje z Iggyjem Popom in njegove bolj rockovske pesmi, vse pa skozi prizmo pankovskega big banga, katarze, ki mi je pomenila hkratno vračanje k direktnosti in pristnosti prvinskega rocka in za skok v temo, negacijo, zavračanje pop zabavnosti, nostalgije in pogrošne emocionalnosti," Igor Vidmar oceni Bowiejevo glasbeno početje. "Glam travestije, kameleonstva in alter egi ala Ziggy, tenki beli vojvoda in podobne, pa so mi bili preveč angleško izumetničeni in metroseksualni, glasbeno pa vaudevillski in operetni."
SUPER BESSE: 63610*

SUPER BESSE: 63610*

Radio Študent, 22. december 2015 ― I Love You, 2015   Ko je beloruski mladenič in navdušen kolesar Alex Sinica s prstom vlekel po izrisani trasi znamenitega kolesarskega spektakla Toure de France, mu je prst počinil na imenu smučarskega letovišča Super Besse, katerega izgovorjava neverjetno sovpada z ruskim izrazom za demona, bes. Samo naključje je hotelo, da je Alex Sinica dve leti pozneje s post punk formacijo Super Besse, ki jo je ustvaril z dvema minskovskima mladcema, stal na odru tega istega letovišča in v okviru showcase festivala Europavox zastopal beloruske barve. Do tedaj so Super Besse na uho že prišli britanskemu novinarju Johnu Robbu, ki je njihov prvenec 63610* — gre za poštno številko mesta Super Besse — izdal kar pri lastni založbi Louder Than War in tako poskrbel, da tudi druga vzhodnoevropska postpunkovska zasedba ruskih korenin — Super Besse namreč prepevajo v ruščini — doseže zahodno tržišče. Ne glede na to, da je beloruski trio precej bolj neposreden od moskovskih kolegov Motorama in mističnost zasanjanih linij nadomešča s skoraj ukazovalno dikcijo, pa se obujanja žanra na vzhodnjaški način loteva dovolj zanimivo, da so jih opazili tudi organizatorji MENT festivala in jih februarja povabili, da se predstavijo ljubljanskemu občinstvu. Navkljub temu, kako uspešno je post punk uspel mutirati v zadnjem letu, Super Besse ostajajo zvesti prvinskosti. Morda bi slednje po skorajšnji žanrski izpetosti lahko tolmačili kot nazadnjaškost, a prav v prvinskosti so Super Besse našli dovolj surovin za grajenje svoje izraznosti. No, nikakor ne pričakujte preveč, a na ritem mašini zgrajena ritmična podpora in hladno brnenje sintetizatorjev zvoka vnašajo dovolj svežine, da se zasedba ne sesede v vsej enoznačnosti. V Super Besse boste našli nekaj Bernays Propagande, pa Joy Divison, The Cure, pa tudi bolj prefinjene elektronske zlagače ritmov, kot denimo Kraftwerk. A vse v domeni dovtipov, kratkih zvočnic, ki jih navdahnjeno vključujejo znotraj desetih avtorskih skladb. Ne pozabimo,
St Germain: St Germain

St Germain: St Germain

Mladina, 23. oktober 2015 ― Potem ko je Ludovic Navarre pred dolgimi petnajstimi leti z vmešanjem zvoka delte Misisipija v svojo jazzy housersko žolco zadel terno, je naslednji, sicer neverjetno zapoznel korak jasen. Kaj je bolj bluesovskega, bolj prvinskega od bluesa? Odgovor je en sam: afriški blues. Navarre je na tretjem albumu paradnega projekta St Germain, ki je sooblikoval »francoski zvok« devetdesetih let, posegel po bogati malijski...

Umetnost v prvinskem okolju

Pogledi, 24. september 2015 ― Dobrih dvajset kilometrov vzhodno od švedske prestolnice, med borovci in skalnatimi grebeni stockholmskega arhipelaga, obiskovalce pozdravlja dva metra in pol visoka ter tri metre in pol dolga fotografija Severnega Atlantskega oceana, kot je videti na satelitskih posnetkih. Gre za delo nemškega fotografa Andreasa Gurskega, Ocean II, ustvarjeno iz številnih satelitskih posnetkov, ki (tudi s svojo velikostjo) gledalca nagovarja s praznino, neomejenim prostorom pa tudi močjo in hkrati ranljivostjo planeta.

Vojna in mir: o strmoglavljenju bogov, zatonu junaštva in varljivi oazi miru.

Razpotja, 18. september 2015 ― Izidor Mendaš Nekoč v pradavnini je bila vojna domena bogov. Zevs je po desetletnem spopadu le premagal Titane, si tako zagotovil nadvlado na Olimpu in vzpostavil kozmično ravnovesje moči. Staroislandska Edda nam pripoveduje, kako je šele prvobitna vojna med Azi in Vani, dvema rodovoma božanstev, pomirila strasti, združila sprti strani in utrdila Odinovo oblast; nordijski svet pa v prihodnosti čaka prav tako kataklizmični zaključek, zaznamovan z vojno, ki bo omogočil novo rojstvo. Usodni trk, po katerem se sprostijo sile, ki so predpogoj za nastanek nečesa novega, je postal osnovni princip večine civilizacij. Vojna je veljala za nekaj naravnega, prvinskega, nujnega.

Bivak pod Skuto

OUTSIDER, 31. avgust 2015 ― Projekti v visokogorju predstavljajo poseben izziv arhitektom, statikom in oblikovalcem. Razmere, kot jih pogojujejo veter, sneg, nevarnost plazov, razgiban teren, sonce in viharji narekujejo posebne arhitekturne oblike in zasnove konstrukcije. Bivak je objekt, ki predstavlja prvinsko obliko, simbol zavetja. Oblikovanje interierja narekuje skromnost, povsem podrejena funkciji, ki mora v minimalnem prostoru zagotavljati zavetje in prenočišče [&hellip

Kreativni tabor Sajeta (Tolmin) & Schengenfest (Vinica)

Mladina, 24. julij 2015 ― V sredo, 29. julija, se začenjata dva festivala. Na sotočje Soče in Tolminke se vrača Kreativni tabor Sajeta, ki bo ob številnih delavnicah spet ponudil bogat glasbeni program, od jazza, sodobne elektronike in »resne« glasbe do prvinskega rocka. Pričakujejo srbski elektro-akustični dvojec Ponton, multiinštrumentalista in inovatorja Pierra Bastiena, ambientalnega elektronika Philippa Petita v duetu z avstrijsko...
še novic