Biblio terminologija, 23. september 2016 ― Digitalna knjižnica je termin in pojav, ki ga srečujemo na vsakem koraku in brez katerega si današnjega sveta več ne moremo zamišljati. Skoraj vsakdo med nami se je z njo kako spečal, eni jih gradijo, nekateri celo prispevajo svoja dela vanje, skoraj vsi pa jih vse pogosteje in že kar vsak dan uporabljamo. Na tisoče jih je že, spomnimo se samo nekaterih naših kot so na primer Digitalna knjižnica Slovenije, Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani ali Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru, ena največjih in za evropsko kulturo najpomembnejših pa je zagotovo Evropska digitalna knjižnica ali Europeana. Z njeno otvoritvijo na spletu novembra 2008 je povezana zanimiva anekdota, saj se je zaradi nenavadno velikega zanimanja in nepričakovanega navala milijonov sočasnih uporabnikov strežnik skoraj takoj povsem sesul in neučakanci so morali še malo počakati. Največje zanimanje je bilo menda za digitalizirano Mono Liso. Obsežni vseevropski projekt za vzpostavitev Europeane je začela leta 2005 Evropska komisija, pri njem pa je sodelovalo več kot 1500 kulturnih ustanov in organizacij iz vseh takratnih 27 držav članic EU, med njimi tudi nekatere najprestižnejše institucije svetovnega kova kot so pariški Louvre, amsterdamski Rijksmuseum, londonski Natural History Museum ipd., pa tudi manjše, vandar zato nič manj pomembne, kot npr. Narodna in univerzitetna knjižnica, ki je hkrati slovenska nacionalna združevalka digitalnih vsebin. Europeana ponuja brezplačen dostop do 15 milijonov digitalnih vsebin evropskih kulturnih zakladov v digitalni obliki, poleg gradiv knjižnic tudi gradivo muzejev, arhivov in multimedijskih arhivov (npr. arhivov radia in televizije, filmskih arhivov itd.). Omogoča neposreden dostop do digitaliziranih knjig, avdio in videogradiv, fotografij, slik, zemljevidov, rokopisov, časopisja ter arhivskih dokumentov, ki so del evropske kulturne dediščine. Obiskovalci lahko v svojem lastnem jeziku in z enega samega mesta raziskujejo različne virtualne zbirke evrops