Radio Študent, 24. avgust 2016 ― Avtor, ki se po klasifikacijah nekaterih institucij s področja knjige ne uvršča več med mlade, čeprav je slednjim še vedno blizu, Jure Jakob, je prepoznaven predvsem po svojem pesniškem ustvarjanju. Objavil je tudi nekaj esejev oziroma esejiziranih zapisov, zdaj pa je pred nami njegova šesta samostojna, druga nepesniška knjiga, Hiše in drugi prosti spisi, ki jo platnice opredeljujejo kot serijo esejističnih proznih skic. Če k tej odprti zvrstni opredelitvi dodamo še naslovno napoved, torej da gre za proste spise, nam postane jasno, da ne gre za standardno ukalupljeno pisanje, pač pa, kar spoznamo ob branju, za precej odprto in inventivno ustvarjanje. Vsi naslovi v knjigi dokaj neposredno napovedujejo glavni predmet obravnave, ki pa ni nujno tudi središčni objekt v smislu prisotnosti. Pogosto gre zgolj za iztočnice, nekakšne spominske sprožilce, kot jih poznamo iz Proustovega ustvarjanja, ali pa gre po drugi strani za objekt, ki je povod za razmišljanje, sam po sebi pa sicer ni pretirano zanimiv. Reprezentativen je v tovrstnem pisanju že v naslovu knjige izpostavljeni zapis z naslovom Hiše. V eseju se namreč pred bralcem zvrsti serija asociativnih povezav s takšnimi in drugačnimi bivališči, ki niti niso nujno hiše v dejanski fizični obliki, pač pa so lahko to tudi ali predvsem v prenesenem oziroma metaforičnem pomenu. Tako se sprehajamo vse od dela Häuser Thomasa Bernharda do avtorjevih siceršnjih bivališč, pa po občutjih ob domačnosti kraja in tako naprej. A naposled te razprave o bivališčih niso zgolj estetsko popisovanje, čeprav se zdi, da je ta komponenta močno prisotna. Vsi zapisi so namreč izrazito pripovedni, živi in doživeti, verjetno tudi ali predvsem zato, ker se zdi, da jih avtor, kolikor lahko sklepamo iz poznane nam biografije, jemlje iz lastnega življenja. Naj na tem mestu omenimo še Jakobovo monografijo o Lojzetu Kovačiču, saj se zdi, da se vsaj v tej spominski komponenti tudi sam veliko zgleduje po omenjenem pisatelju. A kot rečeno, ti e