Radio Študent, 2. junij 2015 ― Orto bar, 31. 5. 2015   Nashville Pussy, južnjaška hard rockovska banda, ki jo od leta 1996 vodi kitarist in pevec Blaine Cartwright z ženo, kitaristko Ruyter Suys, se je v nedeljo vnovič ustavila v Ljubljani v Orto baru, kjer se je v veliki spodnji dvorani predstavila pred nekih sto vernih poslušalcev, ki so bili pripravljeni zamenjati mirno nedeljsko noč za glasen in razgrajaški hard rock.  Kot predskupina se je predstavil psychobilly trio Clockwork Psycho, ki zgledno sledi vsem smernicam sloga, ki je zelo jasno glasbeno in estetsko opredeljen. Kontrabas, aktiven boben in nervozna kitara Clockwork Psycho so dobro naštudirali slog, ki je postal domena mnogih navdušenih ljubiteljev posodobljenega prvinskega ritma, za naslednjo stopnjo, na kateri bodo v definiran stil in žanr vnesli svoje lastnosti, pa bodo morali še marljivo delati.  Če drži trditev, da ko ste enkrat videli Nashville Pussy, ste tako rekoč videli vse in ste videli dovolj, je res tudi trditev, da je Nashville Pussy treba videti vsaj enkrat in po možnosti takrat, ko je bend spočit in pristno nabrit. Banda Blaina Cartwrighta, ki se je v devetdesetih prvič predstavil v našem mestu s cryptovsko punk rock zasedbo Nine Pound Hammer, igra visokooktanski rock'n'roll, ki je mešanica punka in južnjaške rockovske tradicije, ki smrdi po vnetljivi mešanici Motorhead, AC/DC, ZZ Top in Lynard Skynard. V nedeljo zvečer smo na velikem odru Orto bara lahko videli odličnega bobnarja Jeremyja Thompsona, ki je izjemen, zadržan, minimalističen, povsem v funkciji drveče glasbe, in šele njegova solo točka, v kateri je zaswingal kot član velikega be bop orkestra, je razkrila njegov resnični domet, ki v repetitivni, jasno zakoličeni godbi Nashville Pussy ne pride povsem do izraza. Nova basistka Bonnie Buitrago se je predstavila z mastnim seventies zvokom, in čeprav še zdaleč ni tako atraktivna kot prvotna dva metra visoka basistka Corey Parks, se je lepo ujela s slogom skupine. Kitaristka Ruyter Suys se je

Radio Študent, 4. maj 2015 ― Založba Pivec, 2015   Enci benci Katalenci že z naslovom napoveduje nagajivo popotovanje. Katalena z novo ploščo nadaljuje tradicijo raziskovanja folklore, obstoječih, starodavnih narodnih in ponarodelih skladb ter s tem tudi zgodovine. Na letošnji izdaji so namreč uglasbili otroške izštevanke. Vsekakor nadvse zanimanja vredna ideja, ki pa vendarle ni tako nenavadna glede na ozadje in delovanje celotne skupine in njenih posameznikov. Pevka Vesna Zornik namreč redno sodeluje v predstavah za otroke in njen poseben vokal je kot nalašč za tovrstne projekte. Če temu pridamo še multiinstrumentalista Boštjana Gombača, ki je, poleg tega, da je dal skozi že skoraj vso slovensko glasbeno krajino, tudi redno povezan z gledališkim svetom, ter dodamo še kanček etno urbanosti drugih članov skupine, dobimo neopredeljivo mešanico kabarejskih in etno rokerskih otroško-odraslih skladb. Skladbe se sprehajajo vse od zafrkantske poskočnosti, dramatičnih napevov do mehkih uspavank. Album zdrsi po poslušalčevih ušesih v enem loku kot pravljica in znotraj loka osrednje zgodbe se zvrsti vse polno parcialnih, lokalnih, vsakdanjih in čudaških prigod, ki se zgodijo skozi izštevanja pripovedi ali preprosto skupke naključnih zlogov in izmišljenih besed. Plošča ves čas poziva k plesu, kar izhaja že iz same strukture izštevank, ki v sebi nosijo ritmičnost. Skladbe se slišijo zelo prvinsko in vključujejo preproste in spevne melodije, ki so nam poznane že na prvi posluh. Sliši se, da so glasbeniki izhajali iz neke že vzpostavljene, naravne forme izštevank in so pustili prosto pot instinktu. Vse to glasbeniki podkrepijo z žanrsko raznolikostjo, aranžerskimi izkušnjami in z zanimivo mešanico ter eksperimentiranjem z raznoraznimi instrumenti od kalimbe, ukulel, bendža, harmonike, sopranskega saksofona, klarineta do vrste nenavadnih in na čase neidentificiranih pihal. Izstopajo iskrive in energične skladbe, začenši z naslovno, zanimivo »Cipcipilipcipilonika« s skupinskim umazanim n

Radio Študent, 11. februar 2015 ― Samozaložba, 2015   Nekateri so imeli Pankrte, drugi smo poplesavali na We Can’t Sleep At Night, tretji svoje zvitke tobaka puhajo ob Koala Voice. Mladost vselej rodi nove junake, svoje junake. Ne glede na to, kako apatično in brezciljno se dozdeva stanje, se stvari vselej postavijo na svoje mesto. In tako je tudi prav. Doma bi ta hip težko našli zasedbo, ki bi bolje ali bolj iskrivo nagovarjala odraščajoče množice. Iz brbotajočega lonca dijaških zasedb, ki tako rado izgubijo glas, so Koala Voice kulminirali z zelo jasno izraženo persono in iz preteklega leta ustvarili leto koal. Od kompilacije Krasen zasavski džumbus do zmagovitega objema na natečaju Špil liga, od vozovnice Klubskega maratona do skoka v oglas ponudnika mobilnih storitev. Pot, ki jo je zasavska četvorka opravila, jasno priča, da je spodbujanje lokalnega okolja - ki omogoči prvi nastop, nameni prvi aplavz in ponudi prvi potisk - pri razvoju mlade zasedbe lahko ključno, če ta le ima vsebino. Prvenec hudomušnega naslova, Kangaroo’s A Neighbour, pod produkcijo katerega se je podpisal Peter Dekleva, prinaša štirinajst jedrnatih zvočnih pogruntavščin, v katerih je moč čutiti toliko pišmevuhovstva, igrivosti in naivnosti, kolikor jih sama po sebi premore mladost. »Haven't changed my sheets for weeks, haven't even brushed my teeth, walking around without a bra, you can't call me a lady, na-ah,« že na samem začetku plošče slika žensko perspektivo odraščanja Manca Trampuš in v slovenski glasbeni prostor vnese dimenzijskost ali bolje glas, ki ga nismo bili povsem vajeni. Prav gotovo je spodbudno, da so tako Dekleva kot Koala Voice pri snemanju plošče, ne ozirajoč se na okolico, izhajali iz tega, kar imajo in jim je predočeno, in tako uspeli ujeti v flaško prvinski duh ne samo zasedbe, marveč tudi generacije, ki prihaja.  Na izredno primitivni ravni bi Koala Voice lahko povezali s sokrajani We Can’t Sleep At Night, iz katerih delček zasedbe tudi izvira. Tako, kot so oni svoj čas, tudi zasedba

SPRP, 23. januar 2015 ― Kapa Records vabi na: - Ignite (ZDA)  melodični hc/punk- LineOut (Italija)   punk rock Koncert se bo ugodil v sredo, 28 januarja, 2015 ob 20:00 v Gala Hali.  Ignite so stari znanci slovenskih alternativnih odrov. Nepropusten, glasen in odločen nastop skupino uvršča med najboljše zasedbe, ki jih je proizvedla kalifornijska hc/punk scena 90-ih let prejšnjega stoletja. Slovenijo so obiskali že nekajkrat, nazadnje lani na festivalu Punk Rock Holiday 1.4., 28.1. pa jih lahko zopet poslušamo v Gali Hali na Metelkovo. Začeli so odločno in neposredno: ''Call On My Brothers'' (1995) ter ''Past Our Means'' (1996) sta odlična hc/punk albuma, v katerih se prepletajo punkovska energija, metalski drobci in ravno pravšnja melodika. Leta 2000 so se izpopolnili v ''A Place Called Home'', ter pridobili občutneje širšo publiko z zadnjo plato ''Our Darkest Days'' (2006). Slednja je bila proglašena za enega najboljših punk izdelkov tistega obdobja. Če se sprehodimo skozi omenjene albume, lahko dobimo jasno sliko kako se skupina razvija in zagotovo bomo v sredo slišali tudi komade s prihajajočega albuma. Bend namreč slovi po tem, da nova ustvarjanja testira na publiki še pred uradno objavo in ravno to bi lahko še dodatno popestrilo koncert. Kar Ignite zaznamuje so značilna hardkorovska brezkompromisnost, zanimiva zgradba komadov in družbeni aktivizem. Skupina je prepoznavna tudi zaradi edinstvenega vokala Zoltana Teglasa, ki je sodeloval z bendi kot so Misfits, Motorhead in seveda Pennywise. Z leti se je zvok benda rahlo omehčal in produkcija, ki se je izboljšala, morda zakrije Ignitov prvinski gnev, k sreči pa se to niti malo ne zazna v živi izvedbi. Vseskozi govorimo o bendu, ki ima marsikaj za povedati in zna svoje koncerte odlično izpeljati. Pohvalna je tudi njihova prisotnost na manjših odrih in ni za zamuditi priložnosti, da jih tokrat slišimo v bolj pristnem klubskem okolju. Pred Ignite nas bodo ogrel LineOut, mladi punk rock bend iz sosednje Italije.

Radio Študent, 24. december 2014 ― The Leaf Label, 2014   Mariam Wallentin in Andreas Werliin, mož in žena, ki delujeta pod imenom Wildbirds & Peacedrums, sta se že tekom študija na akademiji našla v svoji odpadniški drži. Ne čudi, da se dvojec ni našel v nefleksibilnem akademskem formatu, saj sta stilsko neuvrstljiva, in sicer lahko v njuni glasbi slišimo vse od bluesovskega pridiha, novodobnih jazzovskih orkestrov, afriških ritmov, pop napevov in obredne glasbe… Njuna razmeroma skromna diskografska bera in stilska raznovrstnost postaneta logični ob dejstvu, da sta glasbenika zelo produktivna tudi vsak zase. Andreas je član tria Fire!, sodeloval je z Neneh Cherry, Danom Berglundom in Jimom O’Rourkom, Mariam pa je sodelovala z artisti, kot so Susanna & The Magical Orchestra, LabField in Lykke Li, pa tudi v bolj odprtih improvizacijskih formacijah. V letu 2007 je bil izdan njun dolgometražni prvenec Heartcore, album Rhythm, ki ga bomo poslušali danes, je njuna četrta izdaja, vmes sta se zvrstili še izdaji The Snake, 2010 pa sta na precej bolj eksperimentalni plošči Rivers združila dva EP-ja Retina in Iris.  Če se je par v letu 2010 v islandskem studiu prepuščal hladni atmosferi, ki je završala tudi na albumu, sta se na zadnji plošči vrnila k svojemu jedru, ritmu. Večinoma smo priča kombinaciji vokala in dinamičnega intenzivnega bobnanja, ki se jima le tu in tam pridruži kakšna bas linija, in v svoji prvinskosti zelo spominja na njun prvenec, katerega skladbo »We Hold Each Other Song« poslušamo v ozadju. Suveren in tehnično izpopolnjen Mariamin vokal se odlično znajde v čustveno nabitih momentih, tako v obrednem petju kot tudi v soulovsko navdahnjenih linijah. Melodije hitro sedejo v uho in kljub večinoma dvema osamljenima inštrumentoma, bobnom in vokalu ne zmanjka intrige. Dinamično bobnanje doprinese k melodičnosti skladb in hkrati doda ritmično-plesne momente. Album vsebuje konstantne evforične in stopnjujoče se salve. Na primer skladba »The Unreal vs The Real« postreže z roker