Novice

literatura

Med vročinskimi in knjižnimi valovi

Med vročinskimi in knjižnimi valovi

Airbeletrina, 5. avgust ― Ob morskih in vročinskih valovih nas lahko ta mesec ogreje ali ohladi tudi izbor knjižnih novosti, s katerimi zajadramo v mračne fantazijske svetove, v Tanzanijo in Kongo, na slovenski gledališki oder in še kam, v družbo resničnih in izmišljenih, zgodovinskih in sodobnih protagonistov. Odprite knjigo in ujemite val! Kolaž: Hanna Juta Kozar Meglovni rod, Brandon Sanderson (Mladinska knjiga) V slovenščini smo dočakali prvi del trilogije Meglovni rod, s katero je Brandon Sanderson že osvojil bralce po vsem svetu. Fantazijski roman z dodelanim sistemom magije ima vse elemente epske pustolovščine. Tiranski vodja z železno roko vodi imperij in zasužnjuje skaaje, delovno silo plemiške elite, vendar se pojavi nenadejani junak, spretni tat in meglovnik Kelsier, ki se z druščino upornikov nameri premagati Vrhovnega vladarja. Prvi roman začenja trilogijo, ki pa jo je avtor zaradi velikega uspeha že razširil in bralcem zagotovil dolgo popotovanje po svetu meglovnikov. Peter Raud, Zgodba o gospodu ptiču (Sodobnost) Priljubljeni in večkrat nagrajeni estonski pisatelj in ilustrator otroške književnosti se v slovenskem prevodu predstavlja z zgodbo o gospodu ptiču, ki ni zadovoljen s svojim dolgočasnim gozdnim življenjem in se odpravi v svet. Mladi bralci se mu tako pridružijo pri odkrivanju neznanega in spoznavanju novih bitij v zgodbi s humornim slogom ter pisanimi, igrivimi ilustracijami. Vinko Möderndorfer, Življenje ali gledališče (Goga) Vinko Möderndorfer v zbirki esejev široko odpre paleto tem, povezanih s slovenskim gledališčem v vseh njegovih pojavnostih. Življenje ali gledališče se posveti dramatiki v njeni literarni obliki, režiji in igralstvu, pa tudi stičišču med gledališčem in družbo ter med kulturo in politiko. V poglavju o »gledališčnikih, večjih od življenja« se pokloni legendam slovenskega gledališča – Štefki Drolc, Poldetu Bibiču, Tonetu Partljiču in mnogim drugim – in njih

Helena Janeczek se nam na festivalu ne bo pridružila

Vilenica, 4. avgust ― Pisateljica Helena Janeczek odpoveduje svojo udeležbo na letošnjem festivalu Vilenica, ki bo potekal med 1. in 5. septembrom.  Avtorica je organizatorje obvestila, da se, zaradi nenadejane udeležbe na Beneškem filmskem festivalu, ki poteka istočasno kot festival Vilenica, slednjega žal ne more udeležiti. Na omenjenem filmskem festivalu je v program uvrščen film Dekle z Leico (La … Continued
Mikrotonalne ekstaze

Mikrotonalne ekstaze

Airbeletrina, 4. avgust ― Pri izdaji, kakršna je Čas divjega tulipana, je smiselno začeti kritiko na sicer predvidenem koncu in podati samoumevno sodbo vnaprej: gre za izjemno, monumentalno knjigo. Čas divjega tulipana: antologija osmanske lirike; različni avtorji; uredil in prevedel Blaž Božić, Center za slovensko književnost, 2026 Antologija osmanske poezije, ki jo je zbral in prevedel nagrajeni pesnik, jezikoslovec, filolog in prevajalec Blaž Božič, zajema šeststo let te pesniške tradicije. Večina pesmi sodi v zvrst dvostišnih gazel. Med avtorji najdemo tako sultane kot ženske, tako plemenitaše kot tudi ljudi, ki so izšli iz nižjih družbenih slojev in se uveljavili na pesniški sceni svojega časa in nato v kanonu. Tematsko in slogovno pa lahko te pesmi ob prvih branjih slovenskega bralca nekoliko zmedejo. V njih se spajajo tako homoerotični kot verski motivi, ode popivanju in božanski lepoti, poleg tega pa se stalni nabor simbolov in metafor (rožni popek usten, krčma, sulice trepalnic, zdraharski pogled obrvi, vrt, cipresa, vrtnica in slavec) stalno ponavlja, skoraj vsaka pesem pa je ljubezenska in utemeljena, kot v spremni besedi pojasni prevajalec Božič, na motivu odnosa med mladim ljubljenim kot objektom želje ter hrepenečim in nesrečnim ljubimcem. Preseneti lahko tudi izjemna jezikovna zgoščenost pesmi, ki se odraža, denimo, v vrstečih se izafetskih metaforah (kakor nam zopet pojasni prevajalec v spremni besedi), v slovenščino prevedenih predvsem kot rodilniške metafore. Te se ne ustavijo na prvi stopnji, temveč se stopnjujejo, na primer v besedni zvezi »gnezdo ptice mojega srca«. Bralno izkušnjo pa zgošča še to, da je v gazeli vsako dvostišje poglavje zase, ki se ne navezuje nujno na prejšnje, temveč motiv bogati z druge perspektive in kot da začenja pripoved na novo. Pesniki se skozi stoletja navezujejo drug na drugega, izvajajo pesniške paralele. Sredi te bujnosti in ponavljanja se lahko vse skupaj zahodnemu bralcu zazdi nepredirno in morda
Dušan Šarotar: »Tako prebivamo pesniško na tem svetu«

Dušan Šarotar: »Tako prebivamo pesniško na tem svetu«

Airbeletrina, 3. avgust ― Eden najuspešnejših sodobnih slovenskih pisateljev Dušan Šarotar že več kot četrt stoletja postopa po slikovitih notranjih pokrajinah, s katerimi z umeščanjem v vsakokratne zunanje pejsaže nagovarja osebni in družbeni spomin. Njegova literatura v grobem zaobjema dva tematska sklopa; na eni strani sta prekmurska ravnica in jadranski otok, na drugi pa tematika holokavsta v Prekmurju, o kateri piše na način naplavin, ki so ostale za njim. Njegova melanholična, molovsko zamolkla, s specifično metaforiko, temno slutljivostjo in neizkustvenim spominom zaznamovana pisava je ena sama pesem v prozi, zgoščena in počasna, vpijoča v svoji tihotnosti. Kot taka predstavlja dragocen odtis nevidnega, neulovljivega in presežnega, a vseskozi prisotnega in v večnost zapisanega; tistega, kar ostaja, da pošastnim dogajanjem v svetu navkljub osmišlja človekovo tuzemsko prisotnost. O tej specifični pisavi pričajo njegova prozna dela Potapljanje na dah (1999), Mrtvi kot (2002), Nočitev z zajtrkom (2003), Občutek za veter (s Ferijem Lainščkom, 2004), Biljard v Dobrayu (2007, 2014), Nostalgija (2010), Ostani z mano, duša moja/Ostani z menov, düša moja (2011, zgolj slovenska različica 2024), Ne morje ne zemlja (2012), Panorama: pripoved o poteku dogodkov (2014), Živa coprnija Pohorja in Istre (2019), Zvezdna karta (2021), Nikomah poroča (2023) in Počivališča na poti (2025) ter pesniški zbirki Krajina v molu (2006) in Hiša mojega sina (2008). Podpisal je lutkovni predstavi Mali ribič (2006) in Železna gora (2008), petnajst scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter več literarnih portretov slovenskih umetnikov. Je redni gost domačih ter tujih literarnih dogodkov, prevajan je v številne jezike in je prejemnik več nagrad. Vsak njegov nastop je literarno delo; v vsakem intervjuju odkriva nove nianse svoje pisave, s katero se odziva na svet, kot je bil, kot je in kot nemara bo. Odkriva, kako kljub grozotam, ki se dogajajo okrog nas, prebivati pesniško na tem svetu.

Ko solisti postanejo sogovorniki

Airbeletrina, 2. avgust ― Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Taka predstava je 27. 7. padla v vodo že z dejstvom, da so nas na koncertu Festivala Ljubljana pričakala kar tri velika imena: violinist Vadim Repin, pianist Peter Laul in Ensemble Dissonance, ki v svojih vrstah združuje vrhunske slovenske komorne glasbenike. In res smo bili tisti večer namesto hierarhije solistov priča prefinjenemu glasbenemu dialogu, ki se je prek skrbno izbranega programa vzpostavil med vrhunskimi izvajalci. Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Kot prvi se nam je predstavil Ensemble Dissonance z Arenskijevimi Variacijami na temo Čajkovskega. Predstavil pa se nam ni s poudarjanjem virtuoznosti določenih variacij, ampak s senzibilnim interpretativnim čutom, s katerim je vedno novim figuracijam vtisnil prepričljive karakterne prvine, kar je na trenutke privedlo do skoraj dramskega navzkrižja s spokojno glavno temo, skrbno ohranjeno v ozadju. Razen tega, da so bile posamezne variacije morda nekoliko odsekane druga od druge, je znana skladba zadihala z dobrodošlo svežino. Pri Spominu na dragocen kraj Čajkovskega se je ansamblu pridružil Vadim Repin. V pričujoči priredbi, v kateri je namesto klavirja nastopil godalni orkester, je solistična violina zaradi gostejše spremljave predvsem v prvem stavku nekoliko težje izrazno izstopala z značilno melodiko ruskega skladatelja. V naslednjih stavkih je bila ta težava bistveno manj izrazita, toda predvsem na račun tega, da je bila spremljava nekoliko bolj v ozadju. Solist in ansambel pa sta zares stopila v dialog v naslednji Ravelovi skladbi, čeprav se Cigan za violino, godala in harfo (prir. Davida Walterja) začne z dolgim rapsodičnim uvodom za soli
še novic