Špehšpilja, 1. april 2015 ― V pomladni programski shemi, ki je naše male in velike dnevnosobne ploščate prijatelje z obiskom počastila v zadnjih tednih, so se znova znašli nekateri primerki resničnostnih šovov, za katere smo bili prepričani, da so nas za vedno zapustili približno ob istem času kot LDS in Zares. Na Kanalu A so nam ponudili oddajo Big Brother, v kateri gledalci voajersko opazujejo tekmovalce, ki se pretvarjajo, da opravljajo družbeni eksperiment, v resnici pa se prepirajo, slačijo in seksajo. Na drugi strani pa nam je Planet TV na mizo vrgel plutovinast podstavek za ohlajen martini kozarec Bara, v katerem gledalci voajersko opazujejo tekmovalce, ki se pretvarjajo, da upravljajo bar, v resnici pa se prepirajo, slačijo in seksajo. Da pa jim ne bi mogli očitati neresnosti, so se pri enem od omenjenih šovov odločili izkazati svojo predanost trajnostnemu razvoju in uporabi obnovljivih virov, ter iz koša za reciklažo privlekli domačo porno zvezdo, ki se gotovo počuti, kot bi hodila na srečanje skupine ozdravljenih alkoholikov. Čeprav se giblje sredi gostinskega lokala, jo zdaj namreč obkroža manj promilov kot v spremstvu nekdanjega soproga iz drugega resničnostnega šova. Ekologija gor ali dol, pri tovrstnih oddajah se mi poraja preprosto vprašanje: čemu? V času družabnih omrežij za kukanje v intimo izbrane peščice ekshibicionističnih osebkov ne potrebuješ več namenske oddaje. Osebnosti, kakršne se prijavijo v dotične šove, svoje najintimnejše trenutke že tako ali tako delijo po Facebooku, Twitterju in Instagramu, z malce prijaznosti pa si zagotovo lahko priskrbiš tudi dostop do ekskluzivnih vsebin na Snapchatu. In vse to zastonj, brez tedenskih ali mesečnih stroškov. Kdo iz tovrstnih resničnostnih šovov pravzaprav potegne največji dobiček? Slovenska industrija oklepajev. Z vsako podobno parado ekshibicionizma in plehkega povprečja v rumeni tisk naplavi kup oseb, ki jih pred oddajo ni poznal nihče, in bi v temo pozabe padli takoj po koncu šova, če bi naravni red stvari opravljal sv