Sergio Bonelli: italijanski stripar in založnik – Pia Nikolič (poročilo z dogodka)

Sergio Bonelli: italijanski stripar in založnik – Pia Nikolič (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 5. december ― V torek, 4. decembra, je v Trubarjevi hiši literature v okviru Tedna italijanske kulture v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana potekalo predavanje o italijanskem striparju Sergiu Bonelliju. Predavala je Pia Nikolič, ki sicer vodi cikel Vzeto s police (o stripih, ki si jih je mogoče sposoditi v ljubljanski knjižnici), tokrat pa je šlo za stripe, ki jih bolj najdemo po trafikah. Pri nas je popularna njegova založba Sergio Bonelli Editore, ki jo je sicer ustanovil njegov oče Gian Luigi Bonelli. Slednji je leta 1948 ustvaril Texa Willerja, ki še danes izhaja v 15000 izvodih mesečno in je najbolj prodajan strip v Italiji (drugi najbolj prodajani pa je Dylan Dog z 12000 izvodi mesečno). Založba je ustanovljena leta 1940, leta 1948 začne poleg Texa izhajati tudi strip Occhi cupo, ki pa se ni obdržal, ker je bil buržujski junak, ironično pa računajo ravno z njim na večji uspeh. Še en razlog za uspeh Texa je verjetno to, da je izhajal v malem formatu, ki je bil cenejši in primeren za v žep delavske halje, in se po založbi imenuje Bonnelliana. Sergio debitira leta 1957 z epizodo Verdugo Ranch, od leta 1961 pa do danes pa ustvarja Zagorja. Kasneje od očeta prevzame Texa in leta 1990 ustvari serijo River Bill ter od očeta prevzame tudi založbo. Vsi stripi založbe so sicer zelo uspešni pri moški populaciji, ženske pa se težko identificirajo z njimi zaradi čudnega dojemanja ženskih likov. Karakterji so tako uspešni zato, ker nastanejo v času vzpona superjunakov v ZDA in jih v tem prostoru dejansko zasenčijo, to je tudi eden izmed razlogov, da so dobro sprejeti v Jugoslaviji, ki vse ameriško precej zavrača.
Sergio Bonelli: italijanski stripar in založnik – Pia Nikolič (poročilo z dogodka)

Sergio Bonelli: italijanski stripar in založnik – Pia Nikolič (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 5. december ― V torek, 4. decembra, je v Trubarjevi hiši literature v okviru Tedna italijanske kulture v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana potekalo predavanje o italijanskem striparju Sergiu Bonelliju. Predavala je Pia Nikolič, ki sicer vodi cikel Vzeto s police (o stripih, ki si jih je mogoče sposoditi v ljubljanski knjižnici), tokrat pa je šlo za stripe, ki jih bolj najdemo po trafikah. Pri nas je popularna njegova založba Sergio Bonelli Editore, ki jo je sicer ustanovil njegov oče Gian Luigi Bonelli. Slednji je leta 1948 ustvaril Texa Willerja, ki še danes izhaja v 150000 izvodih mesečno in je najbolj prodajan strip v Italiji (drugi najbolj prodajani pa je Dylan Dog z 120000 izvodi mesečno). Založba je ustanovljena leta 1940, leta 1948 začne poleg Texa izhajati tudi strip Occhio cupo, ki pa se ni obdržal, ker je bil buržujski junak, ironično pa računajo ravno z njim na večji uspeh. Še en razlog za uspeh Texa je verjetno to, da je izhajal v malem formatu, ki je bil cenejši in primeren za v žep delavske halje, in se po založbi imenuje Bonnelliana. Sergio debitira leta 1957 z epizodo Verdugo Ranch, od leta 1961 pa do svoje smrti ustvarja Zagorja. Kasneje od očeta prevzame Texa in leta 1990 ustvari serijo River Bill ter od očeta prevzame tudi založbo. Vsi stripi založbe so sicer zelo uspešni pri moški populaciji, ženske pa se težko identificirajo z njimi zaradi čudnega dojemanja ženskih likov. Karakterji so tako uspešni zato, ker nastanejo v času vzpona superjunakov v ZDA in jih v tem prostoru dejansko zasenčijo, to je tudi eden izmed razlogov, da so dobro sprejeti v Jugoslaviji, ki vse ameriško precej zavrača.
Eva Markun: Menažerija (poročilo z dogodka)

Eva Markun: Menažerija (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 3. december ― V ponedeljek, 3. decembra, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o kratkoproznem prvencu Menažerija Eve Markun, ki je leta 2017 izšel pri JSKD v zbirki Prvenke, v kateri izhajajo prvenci zmagovalk in zmagovalcev literarnega natečaja Urška. Knjiga je dobila tudi nagrado novo mesto short in nagrado za prvenec slovenskega knjižnega sejma. Pogovor je vodila Jedrt Jež Furlan, ubrana dvojica pa je poleg literature spregovorila tudi o čebelarstvu in okoljevarstvu.
Cankarjevi Hlapci skozi oči Janeza Pipana (poročilo o dogodku)

Cankarjevi Hlapci skozi oči Janeza Pipana (poročilo o dogodku)

Trubarjeva hiša literature, 29. november ― Janez Pipan je eden izmed najvidnejših slovenskih gledaliških režiserjev, bil je predsednik Nacionalnega sveta za kulturo in dolgoletni ravnatelj ljubljanske Drame, pri svojem ustvarjalnem delu pa je pogosto sodeloval z mnogimi znanimi igralskimi imeni. Z njim se je v četrtek, 29. novembra 2018, v Trubarjevi hiši literature pogovarjala novinarka Ksenija Horvat.
Znanstvena fantastika v Sloveniji (poročilo z dogodka)

Znanstvena fantastika v Sloveniji (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 27. november ― V torek, 27. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o znanstveni fantastiki v Sloveniji, Ivan Šokić in Aljoša Toplak pa sta hkrati predstavila tudi svoj portal Znanstvena fantastika (http://www.znanstvena-fantastika.si/). Znanstveno fantastiko se opredeljuje kot raziskovanje možnega napredka v tehnologiji in znanosti in preučevanje vpliva na družbo in posameznika, zato se pogosto dogaja v prihodnosti. Zdi se, da znanstveni fantastiki pri nas ni ravno omogočeno, da bi se uveljavila v literarnih krogih, saj bralci avtorjem ne pripisujejo sposobnosti, da bi jih lahko prepričali v enaki meri kot tuji. To se dogaja tudi zato, ker so pri nas prevedena le največja in najuspešnejša dela, zato so slovenski avtorji v primerjavi z njimi nepreverjeni – ne ve se, ali se bo vlaganje sredstev vanje povrnilo ali ne. Zato večinoma izdajajo v samozaložbi.
Plašč – Tina Vrščaj in Katja Ložar (poročilo z dogodka)

Plašč – Tina Vrščaj in Katja Ložar (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 20. november ― V ponedeljek, 19. novembra, na prvi sneženi dan, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o zbirki kratkih zgodb Plašč. Sproščen dogodek sta ustvarili avtorica knjige Tina Vrščaj in njena prijateljica, zvesta bralka in oblikovalka naslovnice, Katja Ložar, ki za celostno podobo knjige skrbi tudi na družbenih omrežjih (https://www.facebook.com/plasc.zgodbe in https://www.instagram.com/plasc.zgodbe). Plašč je junija letos izšel pri Cankarjevi založbi, vsebuje pa deset zgodb. Naslov je Vrščaj izbrala zaradi metafore skrivališča, pregrinjala, saj plašč ne predstavlja samo obleke, ampak tudi vloge, ki jih igramo v družbi, pregrado med dvema osebama. Zato imajo tudi junaki v zgodbah probleme, kako priti eden do drugega. Izstopajoča in kričeča roza naslovnica je bila izbrana z namenom, da bi čim manj spominjala na Gogolja, čeprav je Vrščaj zelo pri srcu, prav tako pa se jima je barva zdela primerna tako za erotiko, ženstvenost, mesenost in razgaljanje. Anekdoto o naslovnici je iz publike delil tudi urednik knjige Andrej Blatnik. Lep detajl naslovnice sta tudi gumb in gumbnica (en na sprednji in en na zadnji strani), ki nikoli ne prideta skupaj in namigujeta na željo po povečanju subtilnosti bralcev do drugega.
Prepustna srca – filmsko literarni dogodek (poročilo z dogodka)

Prepustna srca – filmsko literarni dogodek (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 19. november ― Filmsko-literarni dogodek se je v četrtek, 15. 11. 2018 ob 21:00 začel s projekcijo kratkega eksperimentalnega in dokumentarnega filma mlade slovenske fotografinje Katarine Jazbec, ki trenutno živi in ustvarja v Rotterdamu. Film, ki nosi naslov Prepustna srca je del avtoričinega večletnega raziskovalnega projekta Bralni cikel in temeljijo na principu participativnega procesa - ta se osredotoča na vprašanja s področja etike, identitete, svobode in socialne neenakosti. Serija filmskih del temelji na raziskovanju skozi skupno dejanje branja in interpretacij leposlovne literature znotraj različnih družbenih skupnosti. Za zapahi belgijskega zapora se je Katarina v filmu Prepustna srca z zaporniki prepustila moči in čaru literature. Kaj za zapornike pomeni branje, kaj jim predstavlja včasih neverjeten, fantastičen in domišljijski svet literature? Kakšen je fiktivni in realni svet zunaj v očeh tistih znotraj? Ali literatura lahko dvigne in ponese nad fizične in psihološke ječe?
Zadnja plat: Maus Arta Spiegelmana (poročilo z dogodka)

Zadnja plat: Maus Arta Spiegelmana (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 17. november ― V četrtek, 15. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekalo novo predavanje iz cikla Zadnja plat, v katerem Pia Nikolič predstavlja kvalitetne in pomembne stripovske klasike, ki si jih je mogoče izposoditi v Mestni knjižnici Ljubljana. Tokrat je bilo govora o kultnem Mausu Arta Spiegelmana. Starša Arta Spiegelmana sta bila poljska Juda Władysław in Andzia Spiegelman, v Ameriko pa je družina emigrirala, ko je imel šele tri leta, leta 1951. Bil je nekakšen čudežni otrok, saj je že pri petnajstih letih delal kot ilustrator za časopis. V začetku sedemdesetih let je izdal desetstranski strip Mister Infinity, takrat je bila ameriška underground scena zelo plodna in objavljalo se je ogromno stripov. Arta je močno zaznamoval mamin samomor leta 1968, zato je tri leta kasneje ustvaril strip Prisoner on the Hell Planet, v katerem se poskuša soočiti z njeno smrtjo. Njegov oče ni nikoli bral stripov, ker pa je na začetku Prisonerja videl ženino fotografijo iz otroštva, mu je dal priložnost in ravno zaradi tega se je odločil, da mu pove svojo celotno zgodbo, ki jo je Art uporabil za Mausa. Leta 1972 tako že najdemo t. i. »protoMausa«, gre za tristranski strip, v katerem nastopajo miši v koncentracijskem taborišču. Ker je bil to v Ameriki čas boja za pravice temnopoltih, jih je najprej hotel prikazati kot miši, ki bi jih lovile KKK mačke, a si je premislil in uporabil zgodbo, ki mu jo je ves čas pripovedoval oče. V nekem intervjuju je dejal, da je s tem »našel svoj glas«, je pa potem trajalo še štirinajst let, da je Maus, kakršnega poznamo danes, v celoti izšel. Ne glede na težke življenjske preizkušnje Art ni izgubil smisla za humor, izdal je parodični strip Ace Hole, v katerem spremljamo pritlikavega detektiva. Med tem je spoznal tudi svojo ženo, skupaj sta tiskala precej neuspešen strip Breakdowns, dokler nista začela urejati legendarne underground revije Raw (1980–1991), v katerem so objavljali tako uveljavljeni stripovski avtorji kot tudi neuveljavljeni avantgardni avt
Spoznajte jesenske novosti še pred knjižnim sejmom! (poročilo z dogodka)

Spoznajte jesenske novosti še pred knjižnim sejmom! (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 16. november ― V torek, 13. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekala tiskovna konferenca KUD Sodobnost International, ki je bila posvečena predvsem knjigam za otroke in mladostnike. Najprej je bila na vrsti slikanica Urice z dojenčkom Nine Kokelj, ki jo je ilustrirala Bojana Dimitrevski. Knjiga nagovarja punčke, ki se rade igrajo mame, je povedala avtorica, nastala pa je po druženju z njeno nečakinjo, s katero sta se po cele ure igrali z dojenčkom. Ko je se poslovila od otroštva, ji je podarila tega dojenčka, kar zanjo pomeni ključ do njenega zgodnjega otroštva in zato neprecenljiv zaklad. Ilustratorka je poleg celostranskih slik narisala tudi veliko vinjet, saj so stavki zelo bogati in je vsak zgodba zase, zato je to izkoristila tudi pri podobi vseh teh pestih uric. Na koncu slikanice pa je seveda malo sladke otožnosti, ko deklica odraste. Druga slikanica, Kaj zraste iz zobka? Emanuele Malačič Kladnik, vsebuje tri zgodbice, ilustrirala pa jih je Tinka Leskovšek. Avtorica je povedala, da je bila najprej samo naslovna zgodba, ki je nastala po resničnem dogodku iz vrtca, ko je njen sošolec izpadli zob posadil v zemljo, da bo iz njega nekaj zraslo. Druga zgodba govori o namišljenem psu, navdih zanjo pa je dobila pri hčeri, ki ima namišljeno mačko, ker prave v bloku ne more imeti. Tretja pa je bolj žalostna in tematizira smrt dedka, ki pride po deklico vsak dan v vrtec, in raziskuje, kako se s tem spopada otrok.
Dragan Velikić v Ljubljani (poročilo z dogodka)

Dragan Velikić v Ljubljani (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 13. november ― Dragan Velikić, eden od najpomembnejših sodobnih srbskih piscev, je slovenskim bralcem poznan zlasti po romanih Bonavia in Rusko okno, letos pa smo dobili tudi svež prevod njegove najnovejše knjige z naslovom Preiskovalec, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Na literarnem večeru, ki se je odvil v torek, 13. novembra 2018 sta se z Velikićem pogovarjala urednik Aljoša Harlamov in prevajalka Đurđa Strsoglavec.
V vrtincu pripovedovanja in glasbe – Rojenice Sojenice (poročilo z dogodka)

V vrtincu pripovedovanja in glasbe – Rojenice Sojenice (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 12. november ― V ponedeljek, 12. novembra natanko nekaj minut čez osmo zvečer, so se prostori Trubarjeve hiše literature potopili v svet ljudskih pripovedk, ki so jih ustvarjalci avtorskega projekta imenovanega Rojenice Sojenica, obudili s prepletanjem pripovedovanja, glasbe, zvokov in petja. Na obisk so prišle Rojenice, imenovane tudi Sojenice, ki so poznane v širši evropski mitologiji in ljudski zapuščini. Z njimi pa so prišle tudi usode junakov, katere so ukrojile že ob njihovem rojstvu. Rojenice so namreč vile, ki ob rojstvu otroka določijo njegovo prihodnost. Takšne vile poznamo in jih srečujemo tudi v bolj znanih pravljicah, kot je Trnuljčica, ki sta jo zapisala brata Grimm. Ustvarjalci so v homogeno celoto, ki so jo narekovale Rojenice utelešene z drobnimi scenografskimi detajli, postavitvijo luči in z avtorskimi glasbenimi vložki, prepletali zgodbe iz Italije, Korzike, Finske in iz zbirke Tisoč in ena noč. Pripovedovalski dvojec Bajaté, ki ga sestavljata pripovedovalki Maša Budič in Nina Milavec, so z živo glasbo in petjem spremljali glasbeniki Rebeka in Danijel Bogataj, Miha Friedrich ter scenograf in dramaturg Nejc Potočan.
Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si – Jakob J. Kenda (poročilo z dogodka)

Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si – Jakob J. Kenda (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 8. november ― Gost tokratnega večera iz serije Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si, ki se je odvil 9. novembra 2018, je bil prevajalec in literarni zgodovinar Jakob J. Kenda. Z voditeljico Tino Košir Mazi sta za začetek nekoliko spregovorila o njegovi pohodniški izkušnji na sloviti apalaški poti, na kateri je Kenda preživel štiri mesece, potem pa še o njegovem potopisu z naslovom Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, ki ga je napisal po vrnitvi. K svoji ameriški izkušnji se je v teku pogovora vedno znova vračal, saj Kenda zase pravi, da je »človek literarnih referenc«, in tako je tudi njegova nova knjiga skozi citate in navezave v neprestanem dialogu z njemu ljubimi avtorji in deli, ki jih je prinesel s seboj.
Lucia Berlin, Priročnik za čistilke. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018 (zbirka Moderni klasiki). / Zarja Vršič

Lucia Berlin, Priročnik za čistilke. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018 (zbirka Moderni klasiki). / Zarja Vršič

Trubarjeva hiša literature, 7. november ― Lucio Berlin so kritiki označili za »eno najbolje varovanih ameriških skrivnosti«, z izdajo posthumno izbranih del leta 2015 pa se je pisateljica, ki je bila za časa svojega življenja bolj ali manj spregledana, zavihtela na sam vrh lestvic najbolj prodajanih avtorjev. Izbor kratke proze, ki je izšel pod naslovom Priročnik za čistilke, zajema triinštirideset zgodb, kar je pravzaprav polovica vsega, kar je pisateljica v svojem življenju napisala. Zaradi avtobiografske podlage zgodbe prejkone učinkujejo kot fragmentarni roman, čeprav se vrstni red v zbirki ne drži nujno strogega kronološkega zaporedja. Navdih za besedila je avtorica večinoma črpala iz svojega razburljivega, a tudi težkega življenja: družina se je zaradi očetove službe selila po rudarskih mestih ameriškega Zahoda in se nato za nekaj časa ustalila v Čilu, kjer je Berlin preživela večino svoje mladosti. Njena poklicna pot je bila skoraj tako pestra – opravljala je različna dela, med drugim je bila čistilka, zdravniška asistentka in voditeljica krožka za kreativno pisanje v kalifornijskih zaporih. Njeno življenje sta močno zaznamovala tudi tri ločitve in alkoholizem. Avtorica svojega avtobiografizma nikakor ne prikriva; drži se prve osebe ednine in uporablja različice svojega imena (na primer Lou ali Carlotta). Četudi je nekaj besedil napisanih v tretji osebi ali z moške perspektive, bralec še vedno prepozna avtoričino lastno življenjsko zgodbo.
Lucia Beriln, Priročnik za čistilke, pre. Pia Prezelj, Cankarjeva založba, 2018 / Kaja Blazinšek

Lucia Beriln, Priročnik za čistilke, pre. Pia Prezelj, Cankarjeva založba, 2018 / Kaja Blazinšek

Trubarjeva hiša literature, 5. november ― Pod zaporedno številko 104. je v zbirki Cankarjeve založbe Moderni klasiki izšla zbirka kratke proze z nenavadno privlačnim naslovom Priročnik za čistilke. Prav tako nenavadno privlačno je ime avtorice Lucia Berlin, katero zveni čudno eksotično. Nenavadno privlačno in čudno eksotično je tudi avtoričino življenje, ki se bolj ali manj očitno vpisuje v njeno kratko prozo. Lucia Berlin je ameriška pisateljica, za katero pred letom 2015 ni vedelo veliko ljudi. Po prvi posthumni izdaji Priročnika za čistilke, je že postala fenomen sodobne ameriške proze, ki je presegel meje ZDA. Berlin pa je pravzaprav pisala celo svoje življenje in je zgodbe objavljala v manjših ameriških literarnih. V času njenega življenja so izšle tudi tri zbirke, vendar ji nič o tega ni prineslo večjega literarnega uspeha. Do sedaj.
Boj za naravo – Naj te ujame. Manja Žugman. Primus, 2018. (Ilustracije Albina Kragelj) Veronika Šoster

Boj za naravo – Naj te ujame. Manja Žugman. Primus, 2018. (Ilustracije Albina Kragelj) Veronika Šoster

Trubarjeva hiša literature, 2. november ― Haikuji na Slovenskem nimajo izjemno dolge tradicije, vendar pa so se sploh v zadnjih letih zelo razživeli. Najbolj je zato zaslužen mojster Josip Osti, ki je izdal že konkreten opus haikujev (Majhna pesem, Atrij, Sence kresnic ...), z zbirkama Zima vezilja in Naj bo poleti pa se je pred nekaj leti na to pot podala tudi Svetlana Makarovič. Obenem pa obstaja še veliko manj znanih pesnic in pesnikov, ki se prav tako izražajo skozi to minimalistično japonsko pesniško obliko sedemnajstih zlogov. Ena izmed njih je tudi Manja Žugman, sicer profesorica slovenščine, ki svojo poezijo redno objavlja v literarnih revijah, do zdaj pa je izdala že nekaj zbirk ugank in pesniških zbirk. Njena najnovejša Naj te ujame je zbirka haikujev, v ličnem malem formatu pa jih dopolnjujejo še čudovite slike Albine Kragelj. Glede na to, da je na koncu prostor za kar dve spremni besedi (pod prvo se podpisuje Smiljan Trobiš, pod drugo Marjan Pungartnik) in biografija avtorice, je škoda, da ni vključena tudi predstavitev odlične in večkrat nagrajene slikarke, ki knjigo povzdigne na višjo raven. Leta 2015 je razstavila slike iz serije Abstraktna poezija, kar priča o njenem občutku za povezovanje obeh umetnosti, vidi pa se tudi na vključenih slikah (gre za fotografije njenih slik, ne ilustracije). Gre za posebno energijo, ki je osvobojena okvirjev, poteze čopiča in napisane besede pa se mehko zlijejo v eno. Močne ekspresivne barve so nanešene na debelo in v plasteh, zato izstopijo iz podlage in ustvarjajo prav poseben občutek plastičnosti in živosti.
še novic