Trubarjeva hiša literature, 10. junij ― Tretja kratkoprozna zbirka Veronike Simoniti, ki je pred kratkim navdušila z romanom Ivana pred morjem, nosi naslov Fugato, kar pomeni del skladbe, ki je pisan po načelih fuge, tj. polifonske skladbe, v kateri se pri vseh glasovih ponavlja določena tema. Temo pričujoče knjige izdaja podnaslov, saj gre za Oblike bega, in res se protagonisti tako ali drugače zatekajo v beg ali so vanj prisiljeni. Še bolj primeren podnaslov pa bi bil Oblike žalovanja, k čemur se še vrnem. Zgodbe so v zbirki razdeljene v štiri sklope, ki so poimenovani po glasbenih oblikah, vse zgodbe pa zaznamujeta izguba, smrt ali oboje hkrati. Vendar pa zgodbe niso zadušene s patetiko ali melanholijo, pač pa zelo tenkočutno obdelujejo najtežje snovi in dogodke, ki nas pustijo brez besed; prav tako kot je brez besedila fuga.

Trubarjeva hiša literature, 24. maj ― Rubindol je že četrta knjiga nagrajevane ameriške avtorice za otroke Sharon Creech, ki jo lahko beremo v slovenščini (ostale tri so Pustolovka, Za dve luni hoda in Reševanje Vinka). Creech je knjige sicer začela izdajati v 90. letih, Rubindol pa spada v njeno zrelo ustvarjalno obdobje, v leto 2002, ko je zanjo prejela tudi nagrado Carnegie Medal. V njej spremljamo problematična dvojčka Dallasa in Florido, ki živita v sirotišnici Boxton Creek. Vsakodnevno se morata izogibati hudim kaznim in srepečim pogledom namrgodenih in krutih zakoncev Trepid, ki sirotišnico vodita. Čeprav se vsake toliko znajdeta pri kakšni rejniški družini, na koncu spet pristaneta med štirimi stenami ustanove, ki ju nenehno tlači in graja. Dokler ju nekega dne na pravo pustolovščino ne povabi ekscentričen starejši par, ki prebiva v čudovitem Rubindolu.

Trubarjeva hiša literature, 21. maj ― Uspavanka, za katero je francosko-maroška pisateljica Leïla Slimani leta 2016 prejela prestižno Goncourtjevo nagrado, je psihološki triler, ki je postal francoski bestseller, prodan v več kot pol milijona izvodih. Že prva poved knjige »Dojenček je mrtev« bralce hipno pritegne k nadaljnjem branju. Nelagodnost in zgroženosti, ki ju prinaša prva poved, sta uresničili pisateljičin namen, saj, kot trdi, učinek šokiranja sam po sebi ni nič nenavadnega, kajti pogostokrat je takšno ravno vsakdanje življenje. Uspavanka, ki je lansko leto v prevodu Saše Jerele izšla pri Mladinski knjigi, je tako srhljiv portret vsakdanjih in istočasno šokantnih medčloveških odnosov, ki jih je Leïli Slimani brez kančka moraliziranja in sentimentalnosti uspelo izvrstno opisati.

Trubarjeva hiša literature, 10. maj ― Roman Cigan, ampak najlepši, s katerim se je hrvaški avtor Kristian Novak zapisal v sam vrh sodobne hrvaške književnosti, nas popelje v današnje Medžimurje – v svet romske manjšine na eni in svet ostalih Hrvatov na drugi, v svet diskriminacije in izobčenih. Knjigo, ki je v hrvaščini izšla leta 2016, smo v slovenščini dobili letos pri založbi Beletrina v sklopu festivala Fabula. Za njen izvrsten prevod je ponovno zaslužena Đurđa Strsoglavec (prevedla je tudi njegov drugi roman Črna mati zemla (2015)), ki v prevodu namesto medžimurščine, narečja prebivalcev Medžimurja, uporabi našo prav tako zahtevno in nadvse podobno prekmurščino. Novak se je s Ciganom zopet izkazal pri mojstrskem oblikovanju večslojne zgodbe s tragičnimi in nadvse življenjsko prikazanimi liki. V pričujočem romanu uporabi več žanrskih primesi, zato lahko nanj gledamo kot na mehak »ljubič«, napet »krimič«, predvsem pa kot na družbeni in psihološki roman, ki se ukvarja s problemi diskriminacije »drugačnih« in medosebnih odnosov.

Trubarjeva hiša literature, 29. april ― Italijanski strip za mladino in otroke Rdeča cona je originalno izšel leta 2017 kot odgovor na potres, ki je pretresel osrednjo Italijo in za seboj pustil pravo opustošenje. Podobno kot je Giordano sredstva od prodaje avtorskih pravic svoje knjige V času epidemije, ki se ukvarja s trenutno situacijo, namenil v dobrodelne namene, sta takrat storila njegova sonarodnjaka, pisateljica Silvia Vecchini (1975) in ilustrator Sualzo (1969), ki sta sredstva namenila ustanovitvi gledališkega krožka za mlade v Monteforintu, eni izmed občin, ki jo je potres močno prizadel. Knjiga v slovenščini ne bi mogla iziti ob bolj primernem času, saj smo prav tako kot njeni liki soočeni z izjemno situacijo, na katero nismo bili pripravljeni in na katero se odzivamo vsak drugače. Rdeča cona, ki v knjigi predstavlja tisti »prepovedan« del mesta, kjer še vedno obstaja grožnja, da se kaj podre, je danes za nas sicer drugačna, a njen obstoj prav tako bega in boli.

Trubarjeva hiša literature, 23. april ― Čeprav je fantazijska literatura v razcvetu, do nas pogosto ne seže, ali pa se od dolgoletnih in razraslih fantazijskih serij prevede le prvi del, morda drugega, potem pa vse skupaj počasi ponikne. Zato je prav osvežujoče, da je založba Sanje kmalu po prvem delu Zrcalke, Zimska zaročenca, izdala tudi pričujočega drugega, Izginotja na Mesečini, in takoj napovedali prevod naslednjega (povrh pa gre še za francosko serijo, kar v poplavi literature iz angleško govorečega sveta tudi ni samoumevno). Zgodba se ponovno osredotoča na razočarano Ofelijo, naslovno Zrcalko, ki ji ideja, da je zaročena s Thornom, res ni pogodu. Čeprav se v Oblakovem, lebdeči prestolnici Pola, vedno bolj znajde, je vsakič znova presenečena nad narejenostjo, neiskrenostjo in splošno hinavščino mesta in njegovih prebivalcev. Predvsem jo iztirjajo Fatamorgane, ki s pomočjo vrhunskih slepil manipulirajo z drugimi ljudmi. Vseeno ostaja zvesta sama sebi in išče načine za upor in osamosvojitev, tako da ji kmalu pripade služba kraljeve podpripovedovalke, kar pa po drugi strani pomeni, da je na milost in nemilost prepuščena strahovladi Faruka, duha družine na Polu. Čeprav je precej okupirana s svojim novim poklicem, se hitro znajde v vrtincu nenavadnega dogajanja, saj začne prihajati do nepojasnjenih izginotij. Najprej izgine generalpolkovnik, zato Ofelija ponudi pomoč s svojimi brajskimi sposobnostmi (branje zgodovine predmeta z dotikom), a ljudje še kar naprej izginjajo, situacija pa se na vseh frontah zaostruje.

Trubarjeva hiša literature, 30. marec ― Filipinsko-ameriška avtorica mladinske in otroške literature Erin Entrada Kelly je od svojega prvenca Blackbird Fly, ki je izšel leta 2015, zelo aktivna, saj vsako leto izda po eno knjigo, v slovenščini pa se nam prvič predstavlja s svojo najbolj čislano in z medaljo Johna Newberryja ovenčano knjigo Pozdravljeno, vesolje. V njej spremljamo štiri otroke, ki živijo v bližini, so podobnih starosti in večinoma obiskujejo isto šolo, zato je preplet njihovih usod, do katerega pride tekom romana, prepričljiv in ni prisiljen. Njihova stična točka je protagonist Virgil, črna ovca družine, kar ob njegovi plašni naravi ni pripomoglo k njegovi samozavesti, je pa zato našel dva sogovornika – prisrčno babico Lolo, ki mu nenehno pripoveduje bolj ali manj strašljive in tragične zgodbe iz filipinske mitologije, in morskega prašička Guliverja. Valencia je njegova simpatija, Kaori je njegova dežurna vedeževalka in nekako prijateljica, Chet pa je njegov mučitelj in nadlegovalec. Ker se po spletu (ne)srečnih okoliščin znajdejo v istem gozdu, se začne prava pustolovščina.

Trubarjeva hiša literature, 13. marec ― Ernest in Celestina sta najboljša prijatelja. Prvi je medved, druga je miš. Kar ne bi bilo nič takšnega, če ne bi že od nekdaj veljalo, da miši živijo v spodnjem, medvedi pa v zgornjem svetu in da se nikakor ne srečujejo, kaj šele družijo. Tako si je svoj pravljični živalski svet zamislila belgijska avtorica Monique Martin (1928–2000), ki je pisala pod psevdonimom Gabrielle Vincent. Ustvarila je serijo slikanic o Ernestu in Celestini, ki pa sta svetovno slavo dosegla leta 2012, ko je po njenih delih nastal francosko-belgijski animirani celovečerec Ernest & Celestina. Film je bil med drugim izbran za predvajanje na filmskem festivalu v Cannesu in nominiran z oskarjem za najboljši animirani celovečerec – izgubil je proti Ledenem kraljestvu, a to je vseeno velik dosežek. Francoski avtor za otroke in mladino Daniel Pennac (1944) se je v celotno zgodbo vključil s sodelovanjem pri filmu, si je pa do njene smrti dopisoval tudi z Monique Martin. Kasneje pa se je odločil, da bo dogodivščine živalskih prijateljev spravil tudi v knjižno obliko, »zato, da se bomo spominjali prijateljice, ki je nisem nikdar ne videl ne slišal, moje prijateljice iz vodenih barv in papirja,« kot pojasni v zaključni besedi.

Trubarjeva hiša literature, 13. marec ― Ernest in Celestina sta najboljša prijatelja. Prvi je medved, druga je miš. Kar ne bi bilo nič takšnega, če ne bi že od nekdaj veljalo, da miši živijo v spodnjem, medvedi pa v zgornjem svetu in da se nikakor ne srečujejo, kaj šele družijo. Tako si je svoj pravljični živalski svet zamislila belgijska avtorica Monique Martin (1928–2000), ki je pisala pod psevdonimom Gabrielle Vincent. Ustvarila je serijo slikanic o Ernestu in Celestini, ki pa sta svetovno slavo dosegla leta 2012, ko je po njenih delih nastal francosko-belgijski animirani celovečerec Ernest & Celestina. Film je bil med drugim izbran za predvajanje na filmskem festivalu v Cannesu in nominiran z oskarjem za najboljši animirani celovečerec – izgubil je proti Ledenem kraljestvu, a to je vseeno velik dosežek. Francoski avtor za otroke in mladino Daniel Pennac (1944) se je v celotno zgodbo vključil s sodelovanjem pri filmu, si je pa do njene smrti dopisoval tudi z Monique Martin. Kasneje pa se je odločil, da bo dogodivščine živalskih prijateljev spravil tudi v knjižno obliko, »zato, da se bomo spominjali prijateljice, ki je nisem nikdar ne videl ne slišal, moje prijateljice iz vodenih barv in papirja,« kot pojasni v zaključni besedi.