Ko skandinavska mitologija sreča Mumine – Luke Pearson. Hilda in trol & Hilda in polnočni velikan. Didakta, 2021. Prevedel Boštjan Gorenc / Veronika Šoster

Trubarjeva hiša literature, 5. april ― Serija stripov o pustolovski deklici Hildi ameriškega avtorja Luka Pearsona izhaja od leta 2010, v odličnem prevodu Boštjana Gorenca pa se Hilda končno predstavlja tudi v slovenščini. Ta stripovski biser je leta 2018 namreč zaživel tudi kot Netflixova animirana serija Hilda, zato je bil že čas, da jo v knjižni obliki spoznamo tudi pri nas. Založba Didakta je z izidom dveh delov naenkrat poskrbela za lep grižljaj te slastne zgodbe, v kateri kar mrgoli od mitoloških in čudežnih bitij. Naslovna Hilda je radovedna deklica, ki skupaj z mamo in ljubljenčkom Štibeljcem – ki je čudovita bela živalca, mešanec med lisico in jelenčkom –, prebiva v idilični hišici sredi neokrnjene narave. Pogosto ju obiskuje leseni možic Lesko, ki je prava pojava, Hilda pa se najraje sprehaja naokrog in išče pustolovščine – včasih pa pustolovščine najdejo njo. Precej klasična zasnova pa ponuja mnogo več kot le nekaj magičnih bitij in domišljijskih prebliskov.

Literarno novinarstvo – Andrej Stopar in Leonora Flis (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 22. marec ― V torek, 16. marca 2021, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekal nov dogodek v sklopu cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. V zadnjem času se je cikel razširil na novinarsko polje nasploh in že nekaj dogodkov je bilo posvečenih dopisnikom in dopisnicam. Tokrat je Flis gostila Andreja Stoparja, ki se je oglasil iz Washingtona, saj je dopisnik iz ZDA od leta 2019. Pred tem je bil odgovorni urednik prvega programa Radia Slovenija, dopisnik iz Rusije, najdlje je delal za nacionalni radio, je tudi prejemnik nagrade »Watchdog« za izstopajoče novinarske dosežke. Podpisuje se pod dve knjigi, Pax Putina (Goga, 2014) se nanaša na njegov čas, preživet v Moskvi, čisto sveža pa je knjiga Ameriški rubikon (Goga, 2021), ki govori o času v Ameriki in vsebuje kolumne, ki so bile objavljene na MMC in v Večeru, in jih je za knjigo dopolnil s komentarji.

Literarno novinarstvo – Polona Fijavž in Leonora Flis (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 1. marec ― V torek, 16. februarja 2021, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekal nov dogodek v sklopu cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. Tokrat je gostila Polono Fijavž, dopisnico iz Berlina od leta 2015. Govorili sta o njenem celovečernem dokumentarcu 20. stoletje Jurija Gustinčiča (2011), v katerem je prikazala življenje in delo legendarnega novinarja Jurija Gustinčiča. Gostja je študirala filozofijo in sociologijo kulture, potem pa jo je odneslo v novinarstvo. Že od majhnega jo je zanimala politika, brala je časopise, sploh pa jo je navduševala televizija, želela si je voditi kakšno oddajo. Ko je začela delati v zunanjepolitični redakciji prek študenta, ji je delo priraslo k srcu, počasi je napredovala do tega, da je postala del redakcije. Spremljala je zunanjo politiko, zanimale so jo nove članice EU, potem je začela še z Zrcalom tedna, ki je bilo velik izziv, najboljši del poklicne kariere pa je bilo vodenje in urednikovanje oddaje Globus, ker ji je bilo omogočeno, da izbere temo in jo predstavi na način, kot si je sama želela – vse je bilo odvisno od nje in to ji je bilo neizmerno všeč. Pokrivala je evropsko politiko nasploh, njena neizmerna želja pa je bilo tudi dopisništvo, ki se je uresničila leta 2015 z odhodom v Berlin. Spremljati od blizu tamkajšnje politično dogajanje je privilegij, je povedala, tudi to, da ima dostop do tiskovnih konferenc, da lahko zastavlja vprašanja. Imeti dopisnika na terenu se ji zdi ključno za vsak resen medij, v Berlinu je sicer trenutno preko 500 novinarjev z vsega sveta, so tudi precej organizirani in pripravljajo srečanja s kakšnimi večjimi osebnostmi, do katerih sama ne bi nujno imela dostopa. Manj časa ima sicer za obrobne zgodbe, za kakšne kulturne dogodke, ker je v Sloveniji toliko zanimanja za dnevno politiko in ker tako prežema družbo. Pokriva pa še Poljsko, Češko, Slovaško, Dansko in Islandijo.

Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― Umetnost kritike 2020 Društvo slovenskih literarnih kritikov je pripravilo kritiški simpozij, na katerem so se med 3. in 4. decembrom 2020 srečali slovenski in tuji umetnostni kritiki ter kritičarke. Več na spletni strani! Sodobno kritiško besedilo ima v zmesi družbenega, metodološko-teoretskega in publicističnega mnogo obrazov in oblik. Skoraj zagotovo je mogoče tudi trditi, da prostor kritike ni prostor, v katerega bi potencialni naslovnik vstopal naključno. Kako pa vidita zmožnost in meje kritiškega besedila njegova avtorica ali avtor? Komu ga pravzaprav namenjata? Gostje letošnjega simpozija so odgovarjali na krovno vprašanje: Kaj je kritika? Virtualni prispevki, pogovor s tujimi kritiki in živi prenos okrogle mize s slovenskimi kritiki so bili v okviru simpozija dostopni na spletni strani simpozija. Po končanem simpoziju pa vam omogočamo prebiranje prispevkov, ki so objavljeni na spletni strani Trubarjeve hiše literature.

Luke Cassidy / Za devetimi gorami: Pogled na slovensko književnost od daleč (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― Ljubil je domovino, da se je razjokal že ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih dob nikakšne priložnosti za plemenito junaštvo. Pa da bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivališčih za strahopetci, tiholazci in sebičneži, in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stopal med ljudmi z napetimi koraki, visoko čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za njim, šepetali: »Glejte ga, to je tisti, to je on!« Ivan Cankar: Ogledalo (kratka zgodba)

Robert Kuret / Do konca (in še čez): filmska in literarna kritika kot zahteva po radikalnosti (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― V eseju se bom ukvarjal z nekim kritiškim aspektom, ki me že dolge bode. Gre za nek kriterij, za katerega sem opazil, da mu sledim, ko ocenjujem različna filmska in prozna dela. Ki ga, na nek način, v delih tudi iščem. Zato je ta esej naravnan tudi kot samorefleksija nečesa, čemur sem doslej pri ocenjevanju sledil bolj kot občutku. Morda ta kriterij ni dovolj širok, da bi vanj sodila vsa dovršena dela, morda pa je po drugi strani tako širok in tako splošen, da lahko vanj z malo argumentacijskega truda spravimo karkoli; a ker vem, da mi je osebno ta kriterij pomemben, se mi zdi edino pošteno poskusiti govoriti o njem. Recimo, da je delovna verzija tega kriterija vprašanje, ki se mi vedno znova vrača: ali je delo radikalno razvilo svoje nastavke? Ali je šlo »do konca«? In kaj to, da gre do konca, sploh pomeni? In kako se naj sploh zgodi to »radikalne razvitje svojih zastavkov«?

Larisa Javernik / Kritika na presečišču literarne in gledališke umetnosti za najmlajše (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― UVOD Bolonjski knjižni sejem je leta 2019 med svoje vsebine uvrstil intermedialni projekt, v katerem v ospredje postavlja dve pomembni veji umetnosti za otroke v obdobju zgodnjega otroštva (od nič do šest let): literarno in gledališko. Dejstvo, da je bolonjski knjižni sejem med svoje vsebine uvrstil tudi povezovanje literarnega z gledališkim medijem, kaže na prakso, ki je v gledališčih za najmlajše po svetu že nekaj časa prisotna, hkrati pa je, še posebej na evropski ravni, viden tudi precejšen porast zanimanja in spodbujanja tovrstne kulturno-umetnostne vzgoje ter intermedialnosti. Nadalje je realizacija tovrstnega projekta pomembna tudi zato, ker sta literarna in gledališka produkcija za najmlajše in njuno vrednotenje še vedno nekoliko odrinjeni iz akademskih in kritiških krogov. Prispevek se posveča raziskovanju možnih vzrokov za tovrsten primanjkljaj, predstavitvi problematike, ki se vzpostavlja okrog dvojnega naslovnika, okrog odnosa med odraslimi ustvarjalci ter otroškimi naslovniki, ter išče možne kritiške vstope znotraj prenosa otroških kulturno-umetnostnih vsebin.

Robert Kuret / Do konca (in še čez): filmska in literarna kritika kot zahteva po radikalnosti (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― V eseju se bom ukvarjal z nekim kritiškim aspektom, ki me že dolge bode. Gre za nek kriterij, za katerega sem opazil, da mu sledim, ko ocenjujem različna filmska in prozna dela. Ki ga, na nek način, v delih tudi iščem. Zato je ta esej naravnan tudi kot samorefleksija nečesa, čemur sem doslej pri ocenjevanju sledil bolj kot občutku. Morda ta kriterij ni dovolj širok, da bi vanj sodila vsa dovršena dela, morda pa je po drugi strani tako širok in tako splošen, da lahko vanj z malo argumentacijskega truda spravimo karkoli; a ker vem, da mi je osebno ta kriterij pomemben, se mi zdi edino pošteno poskusiti govoriti o njem. Recimo, da je delovna verzija tega kriterija vprašanje, ki se mi vedno znova vrača: ali je delo radikalno razvilo svoje nastavke? Ali je šlo »do konca«? In kaj to, da gre do konca, sploh pomeni? In kako se naj sploh zgodi to »radikalne razvitje svojih zastavkov«?

Daniel Terkl / Kritika in solidarnost ali na kaj bi se želel človek zanesti (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― Najprej bi se želel zahvaliti za vabilo, da lahko na tem simpoziju predstavim svoj prispevek. To povabilo sploh ni samoumevno, saj sam ne sodelujem neposredno v literarnokritiškem diskurzu, temveč sem se v zadnjih letih gibal na določenem, implicitnem, v periferijo pomaknjenem področju literarnokritiškega polja: na področju posredovanja sodobne književnosti. S tega stališča moj prispevek poroča o določenih upih in pričakovanjih, hkrati pa posreduje nekaj opažanj k literarni kritiki.

Nika Švab / Razmerja moči v kritiki (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― V svojem prispevku bom predstavila odnose, pozicije moči in hierarhijo, ki se vzpostavljajo na relaciji kritičarka – umetnica – institucija/producent. Nekaj izhodišč za definicijo kritike sem povzela po Foucaultovem eseju Kaj je kritika? in Budnovem predavanju Umetnost in kritika v kuriranju preteklosti, znotraj referata pa si bom zastavljala vprašanja, na katera bom skušala odgovoriti v zadnjem delu tega besedila, v Manifestu kritike. Osredotočala se bom na kritiko s področja uprizoritvenih umetnosti, izhajala pa bom predvsem z lastne pozicije kritičarke in umetnice.

Ondřej Buddeus / Igra vlog: osebna zgodovina kritištva na Češkem v 21. stoletju (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― Če želimo pri spoznavanju neke teme dognati nova dejstva ter se izogniti špekuliranju, potrebujemo urejene podatke in pravilno postavljena vprašanja, ki jih lahko prevedemo v naš algoritem iskanja. Takšen pristop ima prednost pred ugibanjem, empatijo in izkušnjami. V tem se skriva razlika med hard in soft knowledge (trdim in mehkim znanjem). Če pa se moram zamisliti nad kritiko v literaturi, mi ne preostane nič drugega, kot da jo obravnavam skozi mehko znanje. V koncih, o katerih je govora – to je Češka in češka književnost leta 2020 – jasnih podatkov o kritiki ne meri nobena študija ali poglobljena literarnosociološka sonda, zato se na dobro kvantificirane podatke ne da opreti. Ker želim nadaljevati vsaj nekoliko metodično, bom poskusil črpati iz osebnih izkušenj ter se sklicevati na kontekst, v okviru katerega sem le-te pridobil.

Luke Cassidy / Za devetimi gorami: Pogled na slovensko književnost od daleč (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― Ljubil je domovino, da se je razjokal že ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih dob nikakšne priložnosti za plemenito junaštvo. Pa da bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivališčih za strahopetci, tiholazci in sebičneži, in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stopal med ljudmi z napetimi koraki, visoko čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za njim, šepetali: »Glejte ga, to je tisti, to je on!« Ivan Cankar: Ogledalo (kratka zgodba)

Ondřej Buddeus / Igra vlog: osebna zgodovina kritištva na Češkem v 21. stoletju (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Trubarjeva hiša literature, 28. januar ― Če želimo pri spoznavanju neke teme dognati nova dejstva ter se izogniti špekuliranju, potrebujemo urejene podatke in pravilno postavljena vprašanja, ki jih lahko prevedemo v naš algoritem iskanja. Takšen pristop ima prednost pred ugibanjem, empatijo in izkušnjami. V tem se skriva razlika med hard in soft knowledge (trdim in mehkim znanjem). Če pa se moram zamisliti nad kritiko v literaturi, mi ne preostane nič drugega, kot da jo obravnavam skozi mehko znanje. V koncih, o katerih je govora – to je Češka in češka književnost leta 2020 – jasnih podatkov o kritiki ne meri nobena študija ali poglobljena literarnosociološka sonda, zato se na dobro kvantificirane podatke ne da opreti. Ker želim nadaljevati vsaj nekoliko metodično, bom poskusil črpati iz osebnih izkušenj ter se sklicevati na kontekst, v okviru katerega sem le-te pridobil.

Literarno novinarstvo – Vlasta Jeseničnik in Leonora Flis (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 25. januar ― V sredo, 20. januarja 2021, je prek platforme Zoom Trubarjeve hiše literature potekal nov dogodek v sklopu cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. Tokrat je gostila Vlasto Jeseničnik, ki je dopisnica iz Moskve. Gostja se je v novinarstvu znašla že pri 19 letih, ko je prišla kot študentka iz Maribora v Ljubljano, je začela delati na RTV Slovenija kot mlajša dežurna, to je bilo začetniško delo novinarja, potem pa je kar hitro dobila priložnost najprej v Studiu City, kjer je nabirala predvsem znanja vodenja oddaj v živo, ker pa si je od nekdaj želela v tujino, se je prijavila za dopisniško mesto in najprej končala v Rusiji in potem še v ZDA, rekla bi, da je uresničila svoje karierne sanje. Pri dopisništvu je ključno, da poznaš jezik države, v kateri si, je poudarila, saj sicer ne zaznaš nians, ki so izjemno pomembne za razumevanje sogovornika. Ko je šla prvič v Rusijo, je sicer znala rusko, a vseeno doživela nek začetni šok, se je pa hitro ujela in se znašla v novem okolju. Rusija se je od njenega prvega mandata dopisnice do danes močno spremenila – medtem ko je Amerika zamenjala že pet predsednikov, je v Rusiji še vedno na oblasti Putin, močno je zaznamoval politično življenje v Rusiji. V času, ko je prišla, je bila veliko bolj tolerantna, nesporno je bila revnejša in z več kriminala, a nikakor ne moremo primerjati Jelcinove in Putinove Rusije, saj je Putin prišel na oblast, ko so se razmere začele stabilizirati, Jelcin pa je prišel v turbulentnem času. V prvem Putinovem obdobju je bila še relativno svobodna, kmalu pa je šla v avtoritaren sistem, kjer je danes, kar vpliva tudi na delo medijev, ne samo ruskih, ampak tudi delo dopisnikov. Nekateri mediji so se morali celo registrirati kot tuji agenti. Po njeno je Putin nekakšen novodobni car, možnost ima kandidirati še dvakrat, torej bi lahko bil na oblasti še krepko v svoja osemdeseta leta. Spregovorili sta tudi o situaciji z Navalnim, ki se odvija v zadnjih dneh.

Risanje črtic na podboj – Lu Fraser in Kate Hindley. Drobcena Gerta. Zala, 2020. Prevedla Maja Ropret / Veronika Šoster

Trubarjeva hiša literature, 25. januar ― Slikanica v rimah Drobcena Gerta je plod sodelovanja izkušene ilustratorke Hate Hindley in svežega obraza na literarni sceni, Lu Fraser. Britanski umetnici sta ustvarili toplo in navdihujoče delo, ki je z obilico snežnih metežev in britjem vetra odlično družinsko branje za dolge zimske večere. Naslovna Gerta je mlada predstavnica dolgodlakih votlorogih jakov, impozantnih živali, ki s svojo velikostjo in pokončno držo v neprijaznih življenjskih pogojih vzbujajo skoraj strahospoštovanje – Gerta pa je še majhna, kar jo strašno moti. Zvedava in navihana mladička s pisano pleteno kapico začara na prvi pogled, saj je njena želja – postati velika in odrasla – tako univerzalna, da v vseh vzbudi vsaj kanček nostalgije. Sploh prisrčen je prizor, ko Gerta skrušeno sedi ob drevesu, kamor vrisuje črtice za rast, ptiček s svinčnikom v kljunu pa jo začudeno gleda – slika nas takoj ponese v lastno otroštvo, ko so starši na podboje risali naše višine in kako smo takrat tekmovali sami s seboj, s sorojenci in z vrstniki. Skozi njena prizadevanja, da bi postala velika, je moč hitro spoznati vsakdanje navade in obnašanje jakov, ki živijo v tropu oziroma čredi, veliko kopitljajo po nevarnih gorskih previsih in se nasploh najbolj udobno počutijo sredi najhujšega mraza. Prednost take predstavitve je, da ni prisiljeno didaktična, obenem pa nariše avtentičen in prepričljiv habitat.
še novic