Trubarjeva hiša literature, 27. november ― V torek, 27. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o znanstveni fantastiki v Sloveniji, Ivan Šokić in Aljoša Toplak pa sta hkrati predstavila tudi svoj portal Znanstvena fantastika (http://www.znanstvena-fantastika.si/). Znanstveno fantastiko se opredeljuje kot raziskovanje možnega napredka v tehnologiji in znanosti in preučevanje vpliva na družbo in posameznika, zato se pogosto dogaja v prihodnosti. Zdi se, da znanstveni fantastiki pri nas ni ravno omogočeno, da bi se uveljavila v literarnih krogih, saj bralci avtorjem ne pripisujejo sposobnosti, da bi jih lahko prepričali v enaki meri kot tuji. To se dogaja tudi zato, ker so pri nas prevedena le največja in najuspešnejša dela, zato so slovenski avtorji v primerjavi z njimi nepreverjeni – ne ve se, ali se bo vlaganje sredstev vanje povrnilo ali ne. Zato večinoma izdajajo v samozaložbi.

Trubarjeva hiša literature, 20. november ― V ponedeljek, 19. novembra, na prvi sneženi dan, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o zbirki kratkih zgodb Plašč. Sproščen dogodek sta ustvarili avtorica knjige Tina Vrščaj in njena prijateljica, zvesta bralka in oblikovalka naslovnice, Katja Ložar, ki za celostno podobo knjige skrbi tudi na družbenih omrežjih (https://www.facebook.com/plasc.zgodbe in https://www.instagram.com/plasc.zgodbe). Plašč je junija letos izšel pri Cankarjevi založbi, vsebuje pa deset zgodb. Naslov je Vrščaj izbrala zaradi metafore skrivališča, pregrinjala, saj plašč ne predstavlja samo obleke, ampak tudi vloge, ki jih igramo v družbi, pregrado med dvema osebama. Zato imajo tudi junaki v zgodbah probleme, kako priti eden do drugega. Izstopajoča in kričeča roza naslovnica je bila izbrana z namenom, da bi čim manj spominjala na Gogolja, čeprav je Vrščaj zelo pri srcu, prav tako pa se jima je barva zdela primerna tako za erotiko, ženstvenost, mesenost in razgaljanje. Anekdoto o naslovnici je iz publike delil tudi urednik knjige Andrej Blatnik. Lep detajl naslovnice sta tudi gumb in gumbnica (en na sprednji in en na zadnji strani), ki nikoli ne prideta skupaj in namigujeta na željo po povečanju subtilnosti bralcev do drugega.

Trubarjeva hiša literature, 19. november ― Filmsko-literarni dogodek se je v četrtek, 15. 11. 2018 ob 21:00 začel s projekcijo kratkega eksperimentalnega in dokumentarnega filma mlade slovenske fotografinje Katarine Jazbec, ki trenutno živi in ustvarja v Rotterdamu. Film, ki nosi naslov Prepustna srca je del avtoričinega večletnega raziskovalnega projekta Bralni cikel in temeljijo na principu participativnega procesa - ta se osredotoča na vprašanja s področja etike, identitete, svobode in socialne neenakosti. Serija filmskih del temelji na raziskovanju skozi skupno dejanje branja in interpretacij leposlovne literature znotraj različnih družbenih skupnosti. Za zapahi belgijskega zapora se je Katarina v filmu Prepustna srca z zaporniki prepustila moči in čaru literature. Kaj za zapornike pomeni branje, kaj jim predstavlja včasih neverjeten, fantastičen in domišljijski svet literature? Kakšen je fiktivni in realni svet zunaj v očeh tistih znotraj? Ali literatura lahko dvigne in ponese nad fizične in psihološke ječe?

Trubarjeva hiša literature, 17. november ― V četrtek, 15. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekalo novo predavanje iz cikla Zadnja plat, v katerem Pia Nikolič predstavlja kvalitetne in pomembne stripovske klasike, ki si jih je mogoče izposoditi v Mestni knjižnici Ljubljana. Tokrat je bilo govora o kultnem Mausu Arta Spiegelmana. Starša Arta Spiegelmana sta bila poljska Juda Władysław in Andzia Spiegelman, v Ameriko pa je družina emigrirala, ko je imel šele tri leta, leta 1951. Bil je nekakšen čudežni otrok, saj je že pri petnajstih letih delal kot ilustrator za časopis. V začetku sedemdesetih let je izdal desetstranski strip Mister Infinity, takrat je bila ameriška underground scena zelo plodna in objavljalo se je ogromno stripov. Arta je močno zaznamoval mamin samomor leta 1968, zato je tri leta kasneje ustvaril strip Prisoner on the Hell Planet, v katerem se poskuša soočiti z njeno smrtjo. Njegov oče ni nikoli bral stripov, ker pa je na začetku Prisonerja videl ženino fotografijo iz otroštva, mu je dal priložnost in ravno zaradi tega se je odločil, da mu pove svojo celotno zgodbo, ki jo je Art uporabil za Mausa. Leta 1972 tako že najdemo t. i. »protoMausa«, gre za tristranski strip, v katerem nastopajo miši v koncentracijskem taborišču. Ker je bil to v Ameriki čas boja za pravice temnopoltih, jih je najprej hotel prikazati kot miši, ki bi jih lovile KKK mačke, a si je premislil in uporabil zgodbo, ki mu jo je ves čas pripovedoval oče. V nekem intervjuju je dejal, da je s tem »našel svoj glas«, je pa potem trajalo še štirinajst let, da je Maus, kakršnega poznamo danes, v celoti izšel. Ne glede na težke življenjske preizkušnje Art ni izgubil smisla za humor, izdal je parodični strip Ace Hole, v katerem spremljamo pritlikavega detektiva. Med tem je spoznal tudi svojo ženo, skupaj sta tiskala precej neuspešen strip Breakdowns, dokler nista začela urejati legendarne underground revije Raw (1980–1991), v katerem so objavljali tako uveljavljeni stripovski avtorji kot tudi neuveljavljeni avantgardni avt

Trubarjeva hiša literature, 16. november ― V torek, 13. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekala tiskovna konferenca KUD Sodobnost International, ki je bila posvečena predvsem knjigam za otroke in mladostnike. Najprej je bila na vrsti slikanica Urice z dojenčkom Nine Kokelj, ki jo je ilustrirala Bojana Dimitrevski. Knjiga nagovarja punčke, ki se rade igrajo mame, je povedala avtorica, nastala pa je po druženju z njeno nečakinjo, s katero sta se po cele ure igrali z dojenčkom. Ko je se poslovila od otroštva, ji je podarila tega dojenčka, kar zanjo pomeni ključ do njenega zgodnjega otroštva in zato neprecenljiv zaklad. Ilustratorka je poleg celostranskih slik narisala tudi veliko vinjet, saj so stavki zelo bogati in je vsak zgodba zase, zato je to izkoristila tudi pri podobi vseh teh pestih uric. Na koncu slikanice pa je seveda malo sladke otožnosti, ko deklica odraste. Druga slikanica, Kaj zraste iz zobka? Emanuele Malačič Kladnik, vsebuje tri zgodbice, ilustrirala pa jih je Tinka Leskovšek. Avtorica je povedala, da je bila najprej samo naslovna zgodba, ki je nastala po resničnem dogodku iz vrtca, ko je njen sošolec izpadli zob posadil v zemljo, da bo iz njega nekaj zraslo. Druga zgodba govori o namišljenem psu, navdih zanjo pa je dobila pri hčeri, ki ima namišljeno mačko, ker prave v bloku ne more imeti. Tretja pa je bolj žalostna in tematizira smrt dedka, ki pride po deklico vsak dan v vrtec, in raziskuje, kako se s tem spopada otrok.

Trubarjeva hiša literature, 12. november ― V ponedeljek, 12. novembra natanko nekaj minut čez osmo zvečer, so se prostori Trubarjeve hiše literature potopili v svet ljudskih pripovedk, ki so jih ustvarjalci avtorskega projekta imenovanega Rojenice Sojenica, obudili s prepletanjem pripovedovanja, glasbe, zvokov in petja. Na obisk so prišle Rojenice, imenovane tudi Sojenice, ki so poznane v širši evropski mitologiji in ljudski zapuščini. Z njimi pa so prišle tudi usode junakov, katere so ukrojile že ob njihovem rojstvu. Rojenice so namreč vile, ki ob rojstvu otroka določijo njegovo prihodnost. Takšne vile poznamo in jih srečujemo tudi v bolj znanih pravljicah, kot je Trnuljčica, ki sta jo zapisala brata Grimm. Ustvarjalci so v homogeno celoto, ki so jo narekovale Rojenice utelešene z drobnimi scenografskimi detajli, postavitvijo luči in z avtorskimi glasbenimi vložki, prepletali zgodbe iz Italije, Korzike, Finske in iz zbirke Tisoč in ena noč. Pripovedovalski dvojec Bajaté, ki ga sestavljata pripovedovalki Maša Budič in Nina Milavec, so z živo glasbo in petjem spremljali glasbeniki Rebeka in Danijel Bogataj, Miha Friedrich ter scenograf in dramaturg Nejc Potočan.

Trubarjeva hiša literature, 8. november ― Gost tokratnega večera iz serije Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si, ki se je odvil 9. novembra 2018, je bil prevajalec in literarni zgodovinar Jakob J. Kenda. Z voditeljico Tino Košir Mazi sta za začetek nekoliko spregovorila o njegovi pohodniški izkušnji na sloviti apalaški poti, na kateri je Kenda preživel štiri mesece, potem pa še o njegovem potopisu z naslovom Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, ki ga je napisal po vrnitvi. K svoji ameriški izkušnji se je v teku pogovora vedno znova vračal, saj Kenda zase pravi, da je »človek literarnih referenc«, in tako je tudi njegova nova knjiga skozi citate in navezave v neprestanem dialogu z njemu ljubimi avtorji in deli, ki jih je prinesel s seboj.