Poiesis prispevki, 12. april 2015 ― Beseda navdih izhaja iz besede dih, dihanje. Dihanje je bistvena telesna funkcija vsakega živega bitja, ko se dihanje ustavi, živo bitje umre. Dihanje pa je še na drugačen način pomembno tudi za pesnike in pesništvo. Pesnikov dih ni samo dih, saj se skozi dihanje izraža najpomembnejši del pesmi, ritem. Biti zvest svojemu ritmu v veliki meri pomeni biti zvest lastnemu dihu. Pisanje pesmi je tako v prvi vrsti stvar telesa, telesnosti, ne glede na to, v kolikšni meri je pesem, ki jo pišemo, abstraktna.  Pogostost vzdihov in izdihov ter dolžina posamičnih dihov v marsičem določata ritmično strukturo pesmi. Alan Ginsberg je v zvezi s svojo pesnitvijo Tuljenje povedal, da mu je njegov lastni dih nadomeščal metrum in da so verzi tako dolgi zato, ker ima velika pljuča. Charles Olson pa je leta 1950 objavil manifest Projektivni verz, v katerem se je zavzel za verz, ki ne bo več temeljil na logiki, skladnji in metrumu, ampak na pesnikovem dihu – takšen verz naj bo odprt, asociativen, zvočen. Toda tudi mimo tako programsko zastavljenih pogledov lahko opazimo pomembne povezave med dihom in verzom, vendar pa ju ne smemo enačiti – če pesnik piše kratke verze, to še ne pomeni, da je njegovo [...]