Novice

literatura

Mož z imenom Ove: o junaku, ki ima visoka etična merila

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. april 2015 ― Ove je zoprn. Ove ima načela. Ove ne mara nikogar. Ove sovraži spremembe. Ove je nergač. Ove ne pozna šale. Ove je v sporu z vsemi. Ove je skopuh. Ove je godrnjač. Ove ne mara, če kdo krši pravila. Ove je mnenja, da ve največ od vseh. Ove meni, da je le ena znamka avtomobila prava. Ove meni, da je le znamka tistega avtomobila, ki ga vozi sam, prava. Ove ne mara otrok. Ove ne mara, če mu kdo skuša vsiliti način ogrevanja. Ove je mnenja, da ga skušajo trgovci vedno opehariti. Ove ne mara zapravljati denarja v kavarnah. Ove prezira birokrate. Ove zelo natančno ve, kdo je parkiral na mesto, kjer ne bi smel. Ove meni, da je določene stvari potrebno pač poznati. Ove je pripravljen na vse, tudi na tisto, kar pride takrat, ko njega več ne bo tu. Ker Ove zna oceniti situacijo. In situacija je takšna, da gre vse v maloro. Pardon, že nekaj časa nazaj je šlo vse v maloro. A Ove ostaja tu, ker... ker v resnici le Ove ve, kako se rečem streže. Skoraj vsi poznamo kakega Oveja. In to vedno bolj, glede na to, koliko priložnosti ima dandanašnji slehernik, da izrazi svoje zvečine slabo mnenje o rečeh, ki ga bolj ali večinoma manj zadevajo. Veliko nas je imelo opravka s takšnim Ovejem in večinoma smo nekaj časa trpeli, nato pa se sladko nasmejali karakternim ekstremom, ki jih lahko izdela družba (ali narava, v to debato se ne želim spustiti) in šli dalje. Do naslednjega srečanja z njim. In seveda mu najverjetneje ni bilo ime Ove. O njem ste si ustvarili svoje mnenje. Seveda ste si ga. In najbrž to mnenje vašemu Oveju ni bilo prav naklonjeno. Potem ste v roke vzeli knjigo Mož z imenom Ove, avtorja Fredrika Backmana. Ne le, da ste v knjigi nekako precej uživali; na nekem mestu časovnega traku refleksije, ki ste jo po branju napravili, je knjiga spremenila tudi način, kako ste gledali na svojega Oveja. Vsaj nekateri med vami. Mogoče celo zelo malo od vas. Predvsem, ker se mi zdi, da to ni glavni namen te knjige. (vir slike: bukla.si) O glavnem namenu romana Mož z imenom Ove, v resnici
Povej mi, kaj podčrtaš, povem ti, kdo si: Tanja Lesničar Pučko (Zarja Vršič)

Povej mi, kaj podčrtaš, povem ti, kdo si: Tanja Lesničar Pučko (Zarja Vršič)

Trubarjeva hiša literature, 10. april 2015 ― Na tokratnem večeru Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si se je Tina Košir Mazi pogovarjala z Dnevnikovo novinarko Tanjo Lesničar Pučko. Kot je slednja sama povedala, se mora zaradi narave svojega dela »vtakniti prav v vse«, zato ni čudno, da so se na seznamu knjig, ki jo navdušujejo, ob dvema leposlovnima znašla tudi tri teoretska dela.
Pogovarjanje z odsotnostjo: Strokovno predavanje o Luisu Cernudi (Urška Gabrič)

Pogovarjanje z odsotnostjo: Strokovno predavanje o Luisu Cernudi (Urška Gabrič)

Trubarjeva hiša literature, 10. april 2015 ― O pesniku, za katerega se (žal) še vedno zdi, da med bralci živi v senci mojstra španske lirike, Federica Garcíe Lorca in ga tudi prebivalci Iberskega polotoka šele postopoma odkrivajo, je tokrat spregovorila Laura Repovš, raziskovalka Cernudovih verzov, tudi sama pesnica, pa tudi hispanistka in komparativistka. Poleg formalnih podatkov in orisa pesnikovega življenja, smo se 1. aprila v sklopu predavanj kluba L'etažer, sicer ustanovljenega na gimnaziji Vič z željo po literarnem diskurzu in predstavljanju književnega umetniškega področja med dijaki in študenti, posvetili tudi tematološkim vprašanjem znotraj pesnikovega opusa, vpogledu v literarno dogajanje v Španiji in bogastvu izraza neprestanega hrepenenja in vračanja v samoto.
Sem deček iz knjige

Sem deček iz knjige

Airbeletrina, 10. april 2015 ― Marek Vadas (1971) se je skozi svoje ustvarjanje iz »navadnega« slovaškega pisatelja prelevil v pravcatega afroslovaškega literata. Kajti odkar je leta 1997 kot novinar prvič obiskal Afriko, se tja redno za daljša časovna obdobja vrača. Njegove afriške vezi so medtem postale tako tesne in pristne, da mu je bila zaupana funkcija svetovalca kralja manjšega kamerunskega kraljestva Nyenjei. Izkušnja ekvatorialne Afrike je zaznamovala tudi njegovo pisavo in vanjo vdahnila posebne razsežnosti – magija, šamanizem, arhetipskost, mitološkost.
Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

Radio Študent, 9. april 2015 ― Nigerijka Američanom o rasi                                       Chimamanda Ngozi Adichie, najbolj vroč izvozno-uvozni glas mlajše nigerijske literarne scene, si je slavo tako na Zahodu kot v Nigeriji priborila že s svojima prvima romanoma, in sicer s Purple hibiscus iz leta 2003 in Polovico rumenega sonca iz leta 2006, ki ga lahko prebiramo tudi v slovenskem prevodu. Tokrat nam založba Sanje v prevodu Gabriele Babnik ponuja njen zadnji roman, Amerikanka. Njena poprejšnja romana sta bila zasidrana v njeni rodni Nigeriji, prvi se posveča postkolonialnemu obdobju, drugi pa biafrski vojni, z Amerikanko pa Adichie preskakuje od Nigerije do ZDA. Zgodba, zajeta v ohlapen skelet ljubezenske zgodbe, občasno izzveni kot razvojni roman, spet drugič kot semiliterarno popisovanje imigrantske izkušnje.   Glavna junakinja romana, Ifemelu, pripoveduje o svoji izkušnji zdomstva kot ena izmed imigrantov nigerijskega srednjega razreda, ki so v zavrnitvi letargičnega stanja umanjkanja možnosti v Nigeriji le-to zamenjali za tujino. In kam drugam, če ne v deželo možnosti, Ameriko, o kateri je poprej naša junakinja brala le v knjigah. V frizerskem salonu v New Jerseyju se roman »in medias res« prične. Pred vrnitvijo v Nigerijo si Ifemelu v frizerskem salonu spleta kitke, in ker je to opravilo dolgotrajne narave, se ob spletanju v flashbackih napleta in razpleta tudi pripoved sama, ki se razteza prek petnajstih let njenega zdomstva. Če je Zadie Smith imigrantsko izkušnjo popisovala prek leitmotiva belih zob (v romanu Beli zobje), si je Adichie za svojega torej izbrala motiv las temnopoltih žensk, motiv, vpet v problematiko reprezentacije lepote v zahodnem svetu, ki se ji je v duhu črnega feminizma s hvalnico volnatim lasem v pesmi Naturally posvetila že Audre Lorde.   Avtorica v petinpetdesetih poglavjih imigrantsko ljubezensko zgodbo med Ifemelu in njenim prvim nigerijskim fantom, Obinzejem, ki je, bodimo iskreni, povprečna ter občasno celo klišejska in zato deluje
Nigerijka Američanom o rasi

Nigerijka Američanom o rasi

Radio Študent, 9. april 2015 ― Chimamanda Ngozi Adichie, najbolj vroč izvozno-uvozni glas mlajše nigerijske literarne scene, si je slavo tako na Zahodu kot v Nigeriji priborila že s svojima prvima romanoma, in sicer s Purple hibiscus iz leta 2003 in Polovico rumenega sonca iz leta 2006, ki ga lahko prebiramo tudi v slovenskem prevodu. Tokrat nam založba Sanje v prevodu Gabriele Babnik ponuja njen zadnji roman, Amerikanka. Njena poprejšnja romana sta bila zasidrana v njeni rodni Nigeriji, prvi se posveča postkolonialnemu obdobju, drugi pa biafrski vojni, z Amerikanko pa Adichie preskakuje od Nigerije do ZDA. Zgodba, zajeta v ohlapen skelet ljubezenske zgodbe, občasno izzveni kot razvojni roman, spet drugič kot semiliterarno popisovanje imigrantske izkušnje. Glavna junakinja romana, Ifemelu, pripoveduje o svoji izkušnji zdomstva kot ena izmed imigrantov nigerijskega srednjega razreda, ki so v zavrnitvi letargičnega stanja umanjkanja možnosti v Nigeriji le-to zamenjali za tujino. In kam drugam, če ne v deželo možnosti, Ameriko, o kateri je poprej naša junakinja brala le v knjigah. V frizerskem salonu v New Jerseyju se roman »in medias res« prične. Pred vrnitvijo v Nigerijo si Ifemelu v frizerskem salonu spleta kitke, in ker je to opravilo dolgotrajne narave, se ob spletanju v flashbackih napleta in razpleta tudi pripoved sama, ki se razteza prek petnajstih let njenega zdomstva. Če je Zadie Smith imigrantsko izkušnjo popisovala prek leitmotiva belih zob (v romanu Beli zobje), si je Adichie za svojega torej izbrala motiv las temnopoltih žensk, motiv, vpet v problematiko reprezentacije lepote v zahodnem svetu, ki se ji je v duhu črnega feminizma s hvalnico volnatim lasem v pesmi Naturally posvetila že Audre Lorde. Avtorica v petinpetdesetih poglavjih imigrantsko ljubezensko zgodbo med Ifemelu in njenim prvim nigerijskim fantom, Obinzejem, ki je, bodimo iskreni, povprečna ter občasno celo klišejska in zato deluje bolj kot nekakšno gonilo pripovedi, izrablja za naslavljanje tistega, česar v

Katja Kuštrin: Jezik določa naše pojmovanje

Poiesis prispevki, 9. april 2015 ― V prejšnjem blogu sem predstavila svoje (lahko bi rekla prvo) srečanje s poezijo. Šele danes mi je jasno, kako malo nas v šoli naučijo o poeziji in pomembnosti jezika, ki ga uporabljamo. Danes spoznavam, kako močno vlogo ima jezik v našem življenju, katere se po večini niti ne zavedamo. Priznam, da nisem še dojela celotne slike o tem, kaj jezik je in kaj lahko povzroči v svetu in dvomim, da jo sploh kdaj bom, vendar mi je zanimivo opazovati, v kolikšni meri jezik kreira različne svetove: našo realnost, psihološko vedenje, poezijo … In stvar je precej presenetljiva, lahko bi rekla, da mi odpira pogled v širše razumevanje. Če navedem enega od primerov iz svoje prve izkušnje, pesem, v kateri pišem o svoji mami. Ker je moja mama zbolela in je bil njen dih hropeč, sem v pesmi to predstavila z metaforo lokomotive. Vsi si lahko predstavljamo, kako stare lokomotive delujejo, in tako sem eno realnost nadomestila z drugo realnostjo. Kaj se ob tem zgodi? S pomočjo metafore sem pripeljala dve različni izkušnji (mamino težko dihanje in »sopenje« lokomotive) v neposredno bližino, s tem pa ustvarila neko novo realnost. Pomembnost tega je v tem, da lahko na ta način spremenimo naš [...]
Obnavljanje pradavnih obredov

Obnavljanje pradavnih obredov

Dnevnik, 9. april 2015 ― Ob mednarodnem dnevu knjige bo drugo leto zapored po številnih krajih v Sloveniji potekala Noč knjige. Da je navdušenje nad knjigo še vedno veliko, je pokazal že lanski odziv, tokratna izvedba pa bo prinesla še bogatejše dogajanje, za katerim stoji...
še novic