ZNAN OBRAZ SE NE HECA

Špehšpilja, 29. april 2015 ― Sobotna nehecnica javne televizije in nedeljska oponaševalka komercialne televizije imata skupnega več kot bi sodil na prvi pogled. Zdi se, da je vsaj del vsake oddaje namenjen reanimaciji slovenske glasbe, za katero smo upali, da nam jo je uspelo pozabiti, nakar se nam je po prisotnosti v udarnem razvedrilnem  terminu znova preselila med ušesa. Sprva se prepričujemo, da si štiklc popevamo zgolj ironično, s prezirljivim nasmeškom na ustnicah. Da smo si karirasto flanelasto srajco nadeli zato, ker nas je začela zanimati lumber-seksualna estetika, o kateri poročajo stilsko osveščeni modni novinarji. Ker hočemo odkriti prvinskega hostarja v sebi. In ne zato, ker bi nas uročil kateri od televizijskih čarov. Urok je lahko zakrivil Simon Vadnjal, ki je v eni od prvih oddaj, ki se ukvarja z lastniškim razmerjem med znanim obrazom in glasom, z maničnim, skoraj Jokerjevim nasmehom upodobil koroškega barda, Marijana Smodeta, kako prepeva o posthumnih vodotokih. Prav tako verjetni krivec je kar sam Vili Resnik osebno, ki so ga za presenečenje kerlcastemu varnostniku najeli v premierni izdaji Ne se hecat. Čeprav možat in krepak so ga ob Resnikovem nastopu premagale solze. Povsem ga razumem. Če bi meni moji bližnji za presenečenje pripravili koncert Vilija Resnika, bi se tudi jaz zjokal. Mogoče pa je bila kriva Helena Blagne. Bodisi osebno v presenečenju na nacionalki, bodisi v podobi Nuške Drašček na uvodno noč Znanega glasu. Še posebej premetena pri oživljanju teh skorajda – če ne že povsem – ugaslih zvezd je nacionalka, ki s scenografijo bleščavega priklopnika podzavestno budi ljudem prijetne spomine na nepreštevne gasilske veselice, kjer sta se harmonika in električna kitara razlegali s sicer zanikrnejše prikolice, prekrite s cerado sivo-olivne barve. Slovenija doživlja kolektivne magdalenice in ob vizualnem dražljaju glasbenega tovornjaka sinestetično v ustih začuti okus čevapčičev iz precvrtega olja in vodenega piva na pipico. Saj si ne moreš pomagati, da pred malim ekr
Prgišče snežnih draguljev

Prgišče snežnih draguljev

Airbeletrina, 29. april 2015 ― Haiku je najbolj prepoznavna japonska pesniška oblika, ki stremi k temu, da bi v pičlih sedemnajstih zlogih zajela vase ves svet – zunanji in notranji. Pri nas so ga posvojili in usvojili mnogi pesniki, med njimi tudi Josip Osti, kraški pesnik, ki si ga lahko tudi zaradi rahločutnega opisovanja narave najlepše predstavljamo v zavetju njegovega razcvetenega Tomajskega vrta, ki ga tokrat prekriva sneg: Bel vrt je izziv / za domišljijo. V njem / je nešteto rož.
Prevajalska kocka padla na Ljubljano

Prevajalska kocka padla na Ljubljano

Airbeletrina, 28. april 2015 ― Prejšnji teden, torej dobrih šest let od nastanka zgornjega besedila, se je v širši okolici Filozofske fakultete vse vrtelo okoli literarnega prevajanja. Med 15. in 18. aprilom 2015 je v Ljubljani namreč potekalo srečanje mednarodnega literarno-prevajalskega projekta TransStar Evropa, ki ga vodi prof. dr. Schamma Schahadat s Slavističnega seminarja Univerze v Tübingenu. Projekt je v polnem teku že od januarja 2013 in bo trajal do konca letošnjega leta, združuje pa univerze in kulturne inštitucije iz Nemčije, Češke, Hrvaške, Poljske, Ukrajine in Slovenije ter si prizadeva umestiti manjše evropske jezike in manj znane kulture na mentalni zemljevid Evrope. Slovenski partner pri projektu je Oddelek za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki ga zastopata koordinatorica projekta za Slovenijo doc. dr. Tanja Žigon in mentorica nemško-slovenske skupine, literarna prevajalka mag. Amalija Maček.
še novic