Konteksti (Tomaž Bešter), 27. april 2015 ― Če bi moral kdaj koli izbirati, katera pesem Guns n' Roses mi je najbolj pri srcu, katero še danes, po dolgih letih, ki so minili od rednega poslušanja, bi še vedno trdil prav isto, kot pred leti. Gre za eno najdaljših njihovih in sliši na ime Estranged. Navduševala me je najprej zaradi čistega zvoka Slasheve kitare, ki žalostno zavija Axlove še bolj žalostne verze v neko melanholijo in obup, tragedijo brez primere. Le klavir se zdi tisti, ki pelje vse skupaj naprej, pa vendar ne more skriti lepote, ki izvira iz žalosti nečesa, kar je izginilo in kar je ostalo za tem izginotjem. Preostanek je boleč in omejen na bolj ali manj neprestano spraševanje o tem, koliko je vredno tisto, kar ostaja; pomešano s pogovorom, nagovorom tistega, ki umanjka, ki je izginil in obenem tudi tistega, ki je napravil to odtujenost takšno, da se iz njene snovi lahko stke le še žalostna balada. Brez zapustitve ni zapuščine. In ko zapuščina močno boli, lahko sledi odtujenost. V odtujenosti pa razmišljaš le o tem, česar ni več. In o sebi, ki ostal si zadaj. Ker si tudi ti le zapuščina. In nato lahko napišeš pesem, ki ji daš naslov Estranged.Lahko pa o tem napišeš tudi roman. In mu daš naslov Popolna akustika.Popolna akustika je prodoren, krajši roman italijanske pisateljice Darie Bignardi. Doživljal sem ga ne le kot kratkega temveč tudi kot minimalističnega. Prav nič baročno osladnega ni na njem in ničesar ni odveč. Avtorica je štedila z vsemi ovinkarjenji in na račun nepotrebnih odmikov ni izgubljala rdeče niti ali pridobivala na avtorskih polah. Na račun tega bi sicer lahko za določena občutja porabila nekoliko več časa, ali celo vključila aktivno vlogo katerega od pomembnejših likov, pa tega ni storila. In vendarle se mi zdi, da je bilo tako nalašč. Tisto, česar v delo ni vključila, ni izpustila po pomoti, temveč je bilo nalašč. Po tej plati roman učinkuje izvrstno. Ravno v zamolčanem in neizrečenem je ogromno. V tem konkretnem primeru, v primeru Popolne akustike, je neizrečeno sprožilec za

Airbeletrina, 24. april 2015 ― Še nedavno bi si bilo težko zamisliti, da bo ena od najhitreje razprodanih »predstav« nekega osrednjega državnega gledališča predavanje ekonomista; da bo približno tisoč ljudi v enem dnevu pokupilo vse karte, nato pa nestrpno pričakovalo nastop človeka, ki bo v angleščini, zmehčani s francoskim naglasom, namesto o ljubezni govoril o politični ekonomiji, namesto umetniških videoprojekcij predvajal suhoparne grafe ter namesto katarze skušal ponuditi uvid. Razprodani aprilski nastop Thomasa Pikettyja, avtorja ekonomskega bestsellerja Kapital v XXI. stoletju, v zagrebškem HNK je zato eden najsijajnejših primerov (spontanega?) epskega gledališča, kar smo jim kdajkoli lahko bili priča.