Airbeletrina,
30. april 2015
― Še na prelomu prejšnjega tisočletja ni bilo težko ugotoviti, kdo v družini nosi hlače. To ni bil tisti, ki je prinašal kruh na mizo, niti tisti, od katerega je bilo odvisno, ali smejo otroci k sosedovim za pol ure, ali kaj podobnega – pač pa tisti, ki je imel primarno pravico do televizijskega daljinca. Celoten urnik dneva je določal televizijski program in generacije otrok so hodile spat ob pol osmih, ko so si zajčki umili zobe in so želeli starši imeti tišino za večerna poročila (svet je bil manjši, pa so trajala samo pol ure).