Radio Študent, 25. maj 2015 ― Iberski polotok se vzdolž Pirenejev odcepi od evropske celine, razlog neznan, in odpluje. Nekaj ljudem in psom v Španiji in na Portugalskem se v istem času zgodijo mitske dimenzije, razlog prav tako neznan, in ni videti, da bi bile njihove intimne usode povezane z geopolitičnimi ambicijami novonastalega otoka. Roman Joseja Saramaga z naslovom Kameni splav kljub takšnim vsebinskim predispozicijam ni docela distopični roman, ni magični roman, ni realistični roman, čeprav morda vendarle od vseh naštetih najbolj prav realističen. Saramago partikularne usode nekaj ljudi osmisli skozi popolni nesmisel, ki se dogaja njihovi deželi. Odcepljeni otok je sprožil nekaj pričakovanih odzivov in nekaj nepričakovanih daljnosežnih socialnih posledic. Premožni so se odselili, razlog neznan, turisti so zbežali. Otok se premika in grozi trk z otočjem Azori, kar katalizira množične selitve prebivalstva. Ljudem se utrga, političnim vrhovom pa še bolj. Ne samo Iberijci, tudi preostala Evropa reagira živčno in nepredvidljivo. Mi smo Iberijci, vsi smo Iberijci, tuli mladina in razbija in pleni in trgovci nad razbitimi izložbami vijejo roke, okej, vsi ste Iberijci, ampak kaj smo mi krivi?! Otok ima svojo voljo, zna nepričakovano spremeniti smer, razlog neznan, in se izogniti trku. Geografija skratka naredi vse, da ji človeška logika ne more parirati. Saramago si da veliko opraviti z zemeljskimi spremembami dežele in vtisi, ki jih ti puščajo na življenjih ljudi. Lokalizmi se niso spremenili, pa vendar je vse drugače – ampak zaradi globalnih posledic ali vsaj namišljenih geopolitičnih atributov, ki bi jih lahko imel odcepljeni otok, ne pa zato, ker bi ljudje v vsakdanjem funkcioniranju neposredno opazili, da se kaj čudnega dogaja. Še več, ko Iberski otok začne sredi oceana rotirati, prebivalci sicer načeloma razumejo, kaj se dogaja, jutranje sonce pa vendarle pričakujejo v tistem oknu, ki ga sprejme od vekomaj. A pri Saramagu se vendar vse vrti okoli človeka! Navadnega človeka,