Poiesis, 21. junij 2015 ― Najprej bi prosil za nekaj splošnih podatkov: kje, kdaj in kako so se začele Mlade rime? Dejan:  Mlade rime so se pričele septembra 2005. Takrat sta se dva španska prostovoljca, Jacob in Carmen, odločila, da priredita večer poezije, kjer se bodo predstavljali mladi in neuveljavljeni pesniki in pesnice. Zvrstili so se trije večeri, nato pa sta se morala ustanovitelja rim vrniti v svojo deželo. Rada Kikelj Drašler je povezala njiju z nama z Veroniko Dintinjana in tako smo se na kavi dogovorili, da midva prirejava Mlade rime dalje. Prve Mlade rime izpod organizacijske peruti KUD-a Kentaver so bile izvedene konec januarja 2006. Nosile so številko štiri. Veronika: Španska študenta novinarstva Jacob Amo in Carmen Perez sta morala v času izmenjave opraviti neke vrste prostovoljno delo. Ker sta pisala, sta se spomnila, da bi naredila pesniške večere. Ob pomoči Saša Kroneggerja iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela in Saša Bernarda iz Menze sta septembra 2005 napravila prvi večer Mladih rim. Spomnim se, da sem videla nekje plakat za večer mlade poezije in seveda sem šla. Nastopili so Katja Plut, Rada Kikelj, Lučka Zorko in Marko Samec. Rado sem poznala, skupaj smo delali različne stvari, od literarnih večerov, knjižic.  Tisti večer je [...]

Poiesis, 20. junij 2015 ― Andraž! Kot že rečeno, imaš ti raje pastelne barve Kieslowskega in poetično sprehajanje po čarobnih poteh praških ulic, na katerih soočaš misli mojstrov besede in mojstrov duha s svojimi lastnimi doživljanji, jaz pa raje masturbiram ali še bolje disturbiram (beseda je Dantojeva in pomeni ne samo masturbacijo (masturbation) kot hipno potešitev, ampak hkrati kot nekaj, kar vznemirja (to disturb), kar prebije opno naveličane snovi do te mere, da postane nevarna in provokativna). Ne gre samo za razliko v karakterju in poetiki, ampak za neko temeljno razhajanje, zaradi katerega v tem najinem dopisovanju pogosto niti ne poslušava drug drugega, ampak »furava vsak svojo špuro«. S tem na nek način ni nič narobe, najin modus vivendi je pač radikalno drugačen, dokler gre za monološko projekcijo lastnih fantazij in fantazem o sebi in svetu, če pa hočeva odpreti dialoški kontekst, potem to nikakor ni dopustno, saj izpade kakor pogovor gluhega s slepim. Ponavljam, da je lahko monološka koncepcija zelo zanimiva in to sva z najino dosedanjo korespondenco tudi dokazala, toda bralce bo gotovo zanimalo, za katero »skupno stvar« nama gre, čeprav jo vidiva različno, in v čem je ta različnost, za čim stojiva, ko brusiva nože za krvavi spopad kot »Kraljevič Marko in [...]