Radio Študent, 19. junij 2015 ― Današnje kosilo je double-bill, avtorja, ki hranita molja, pa Dušan Šarotar in Marko Sosič. Oba sta dobro poznana pisca, oba letošnja kresnikova finalista. Dušan Šarotar z romanom Panorama, Marko Sosič z delom Kratki roman o snegu in ljubezni. Njuna nominirana romana sta si težko v čem primerljiva, vseeno pa lahko za potrebe skupne predstavitve govorimo o iskanju po sebi, brskanju vase, ki se odvije pri protagonistih obeh romanov, a na bistveno drugačen način. Sosičev roman govori o nehotnem spominu, ki dvema ženskama, nekoč prijateljicama, ponovno začne prinašati misli ene na drugo in ene na svojega bivšega fanta. Kaj je smisel teh nehotnih potovanj tja, kjer je že vse pokopano? Šarotarjev protagonist, pisatelj, potuje in piše o krajih, ki jih srečuje, vendar s tem predvsem piše o sebi in svojih notranjih pokrajinah, ker te kartografirajo dojemanja tistih zunanjih. Pri Sosiču lahko govorimo o tem, kako izkoristi bistveno notranje dogodke, da spozna in interpretira zunanje dogodke, da na poseben način pripravi svojo junakinjo, da ob pomoči preteklih slik uvidi svojo trenutno življenjsko situacijo. Roman gre navzven. Šarotar nasprotno navidezno napiše potopis, in kaj je vendar bolj lahkotnega kot samotno pohajkovanje, le da je to pohajkovanje nikoli končano iskanje varnosti, doma in trdnih tal pod nogami. Roman gre navznoter. Pri slogu in strukturi romana se morebitne vzporednosti končajo. Sosič je v svoji pisavi zelo tradicionalen, s klasičnimi dialogi in z jasno linijo pripovedi, čeprav ta izmenjuje dve pripovedovalki in niha desetletja nazaj in naprej. Roman je strukturiran v kratka poglavja s preglednimi naslovi, ki bralcu vnaprej orišejo dogajalno situacijo. Šarotar na videz samo piše in nič ne strukturira, pisavi pa dodaja še fotografije krajev in ljudi, o katerih piše. Roman ni deljen v poglavja, povedi so pogosto neskončne in na meji preglednosti. Pripovedovalska struktura pa je v tem nejasnem prelivanju povedi presenetljivo močna, z dvostopen