Špehšpilja, 17. junij 2015 ― Stožice pokajo po šivih samo ob dveh priložnostih. Kadar prihajajo srca srednje in starejše generacije mehčat dalmatinski klaparski poeti sardel, bevande in burje. In kadar pridejo na stožensko zelenico brcat žogo Angleži, ki se namesto s sardelami nažirajo s paniranim osličem, namesto bevande žlampajo trpki ale ter se kot burja zapodijo skozi naše fuzbalerje. Toda Dalmatincem uspe napolniti zgolj pokriti del športno-kulturnega kompleksa, medtem ko se za Angleže pred stadionom vijejo daljše vrste kot pred novim Hoferjem z akcijskimi cenami bele tehnike. Ko so se Angleži nazadnje mudili na lokaciji, kamor hodijo slovenski otroci po rožce zatem, ko prečkajo prometno ježiško cesto, se je na tribunah stadiona po uradnem štetju zbralo 15972 gledalcev. Postavimo številko v perspektivo. Če bi hoteli stadion enako napolniti samo s prebivalci občine Hodoš, bi si vsak občan moral tekmo ogledati skoraj triinštiridesetkrat. In to je bilo prijateljsko srečanje med kluboma Olimpija in Chelsea, od katerega ni bilo odvisno čisto nič. Če bi za taisto občino hoteli uprizoriti prihajajočo nedeljsko tekmo med reprezentancama Slovenije in Anglije, bi se morali nogometaši najbrž spopasti še nekajkrat več. Nogometni navdušenci že zdaj debatirajo možne začetne postave, napadalne taktike in Katančeve poteze pri snemanju pokrivala, medtem ko je meni kot fuzbalskemu analfabetu v uho padlo nekaj čisto drugega. Na Valu 202 so se pri snemanju napovedi za nedeljsko tekmo očitno znašli pred manjšo zagato. Slovenija se je v tem predtekmovalnem ciklu z Angleži že pomerila na njihovem terenu in se domov vrnila s porazom 3:1. Super. Dali smo jim vsaj gol, če so nas že potolkli. Uporabimo ta izsek iz prenosa tekme za napoved. Tisti mali trenutek bežnega zmagoslavja, ko smo na kolena spravili nogometne legende. A tu se skriva kleč. Gola jim nismo zabili mi, ampak so si ga kar sami. Za delni izid 0:1 je poskrbel Jordan Henderson, ki je žogo v lastni gol spravil z glavo. Tako zdaj vsakič, ko hočejo po

Konteksti (Tomaž Bešter), 16. junij 2015 ― Transatlantik je širokopotezna zgodba, ki ima mnogo želja in zajema moč upodobitvene moči z zares veliko žlico. Skoraj težko je začeti pisanje o tem romanu, pa ne, ker bi imel težave z iskanjem smisla in učinka, ki ga povzroča Colum McCann s svojim delom na bralca, temveč ravno nasprotno, zato, ker je v resnici zelo poln roman. V mnogih ozirih. Pa to sploh ni naključje. Colum je namreč uveljavljen avtor, ki tudi sam poučuje kreativno pisanje v New Yorku. Izdal je kar nekaj naslovov in prejel prav tako lepo število nagrad za svoje ustvarjanje. Med posebnimi literarnimi častmi je seveda potrebno omeniti tudi nominacijo za nagrado The Man Booker.Leta 2013 je bil zanjo nominiran prav za Transatlantik. vir slike: sanje.si Transatlantik je roman, ki v resnici ni prav obsežen, čeprav se dogajalni čas razpenja čez skoraj 170 let in vključuje 4 generacije. Po številu strani se seveda niti od blizu ne sreča z enormno količino bralnega materiala, ki ga recimo premore Kenneth Martin "Ken" Follett s svojo trilogijo Stoletje (skupaj bodo vsi trije v prevodu nanesli več kot 2000 strani), ki je dogajanje zasnoval nekje v okvirih 20. stoletja in ne gre tako daleč v preteklost kot Transatlantik. A slednji je povsem drugačno čtivo. Navkljub vsem turbulencam, bojem in preizkušnjam, ki jih zgodovina prinese na pladnju za naše junakinje (in junake), iz branja tega dela veje neka neverjetna spokojnost. To je bil prvi občutek, ki sem ga imel ob branju McCanna in, priznam, do konca me ni zapustil. Umirjeno občutenje dogajanja. Povsem drugače kot pri Folletu. A najbrž je to samo velik plus, ki ga lahko pripišemo literaturi in njenim različnim čarovnijam. In zato vse to branje tako zelo radi počnemo. Vonj prsti, tako osupljivo svež; Brownu se zdi, da bi jo lahko kar pojedel. V ušesih mu utripa. Telo se počuti, kot da še leti. Prvi človek v zgodovini je, pomisli, ki povsem hkrati leti in stoji na mestu. Vojno iz mašine. Vrečko s pošto dvigne v pozdrav. Približujejo se, vojaki, ljudje, rahl