Knjige pomagajo ..., 23. november 2015 ― Amy Chua: Bojna pesem mame tigrice. (prevedla Mateja Črv Sužnik in Miha Sužnik). Hlebce: Zala, 2012. Pišeta: Jože Omerzu in Urška Orešnik (uvod) V oktobru smo na srečanju našega krožka kar vroče debatirali okrog knjige Bojna pesem mame tigrice, ki nam je porodila mnogo vprašanj - kje je meja stroge vzgoje, kdaj z vzgojo posežemo v otrokovo svobodo, zakaj je avtorica čutila potrebo napisati to zgodbo in tako naprej ... Tule objavljam zapis moškega dela naše ekipe, ki ima seveda drugačen pogled kot ženski del - čeprav smo tudi me zgodbo razumele na zelo različne načine. Nekatere izrazito odklonilno, nekatere občudujoče, spet druge zelo zadržano ... Pa predajmo besedo Jožetu ... Kitajska mati Amy Chua je visoko izobražena, predava na univerzi, prav tako njen mož. Sta druga generacija priseljenih, ona kitajskih, on judovskih staršev. Imata hčerki Sophie in Lulu, ki sta nadarjeni že od rojstva. Kitajska mati si ju po tradicionalnih principih podredi in ju ostro vzgaja na poti do uspeha, odličnosti. Materialni pogoji družine so daleč nadpovprečni, uporabljajo vse možnosti prometa, lastne hiše, tam živečih glasbenikov in maksimalno uporabo časa za vaje instrumenta. Prva igra klavir, druga violino. Osebni karakter prve se podredi materi, druge pa ne, saj »je brcala že v maternici«. Naslednji dokaz: ko jo triletno mati izpostavi mrazu, zmaga hči. Avtorica poseže v davno kitajsko zgodovino, pa v dokaze za uporabo osebne volje in zmagovitih uspehov, ki so prednike pripeljali v obljubljeno deželo Ameriko. Potomci zasedajo vidne položaje v družbi in kulturi. Kitajska kulturna zapoved: »Ubogaj starše, prestajaj fizične napore in ne toži ,ne išči izgovorov.« Sophie igra klavir, ima najboljše učitelje in uspehe, je talent. Za Lulu Amy izbere violino, zahteven in preverljiv instrument, izbira ji najboljše učitelje, nadzira vaje, katerim je posvečeno vse življenje otroka. Tudi redno šolanje je zahtevno in vsestransko, sorazmerno standardu. Amy upor

Airbeletrina, 23. november 2015 ― Dan se je začel slabo. Ker sem imel ob dveh absolutno zadnji rok za oddajo tega trapastega, nekoristnega članka (o družbenih vidikih kamnoseštva, bogpomagaj), sem ob deset čez dve še enkrat preletel to sranje, vtaknil not še Bourdieuja (lol) in poslal točno ob petnajst čez. To je, če mene vprašate, čisto spodobno. Saj urednica ne gre ob dveh domov, kajne? Četudi je iz Maribora. Mariborske založbe, đizs, naj jih preselijo v Ljubljano ali pa ukinejo. Sem absolutni oboževalec centralizacije. Država = prestolnica, drugo je dobro le za babe v menopavzi, ki bi rade zjutraj bose hodile po rosi. Ko sem nato v torbo končno zmetal nekaj gat (ne vem, če v Brežicah sploh še imam kakšne gate, ki niso potiskane z vesoljci), sem bil že tako pozen, da sem moral poklicati taksi. Ker je moj doktorat očitno vreden toliko, da zdaj služim ušivih 50 bruto na članek, se moram zatekati k najcenejšemu ljubljanskem taksiju.