Poiesis, 6. marec 2016 ― Naj začnem kar na začetku: kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje? Se morda spomniš svoje prve napisane pesmi, če se jo, ali lahko reflektiraš iz kakšnih pobud je nastala? In če nadaljujem v tej smeri: se morda spomniš tistega trenutka, v katerem se ti je zazdelo, ali pa si spoznal, da bi pisanje pesmi lahko postalo pomemben del tvojega življenja? V zgodnjih tinejdžerskih letih sem intenzivno začel brati klasično književnost, predvsem modernistično. K temu je bistveno pripomoglo dejstvo, da je pokojni oče z Delom, časopisom, ki ga je dnevno bral, prinašal domov romane iz zbirke klasikov 20. stoletja. Z modernističnimi avtorji so se mi odprla anomalije, kontigentnosti, glitchi pisave, neke alternativne serije, h katerim sem bil tako ali tako vedno nagnjen. V osnovni šoli sem veljal za najbolj problematičnega učenca na šoli, vendar ne na podlagi nasilnega vedenja, temveč na podlagi izpostavljanja in napihovanja malih nepravilnosti v funkcioniranju sistema, vnašanju nadzorovanega kaosa v red učnega procesa in tako dalje. Zgodilo se je recimo, da sem premaknil mize v učilnici na konec prostora, si jih oblikoval v štirikotnik, sedel na sredo in z govorjenjem predstavljal alternativni kateder. Ko sem recimo bil po intervencijah kazensko vprašan, sem dobil odlično oceno. [...]