Radio Študent, 28. marec 2016 ― Žiga Valetič. Publicist, kritik, scenarist. Če bi se opisal sam, bi sodeč po zbirki Smeh in smrt, ki smo jo vzeli pod drobnogled zaradi namenov recenzije, verjetno napisal še marsikaj. Ampak začnimo na začetku. Za Žigo Valetiča Smrt in smeh nista novi temi, pravzaprav se je ravno s samomorom ukvarjal celo v svojem do sedaj edinem albumskem stripovskem delu – Gugalnici, ki ga je po njegovem scenariju narisal Gašper Rus. In tudi v tej zbirki ne boste dobili ničesar novega. Smrt in smeh je zgolj ponatis Valetičevih člankov, antologija, ki bi jo bilo pred izdajo morda vredno še enkrat dobro premisliti. Medtem ko je avtor v zbirko člankov, ki ji ne bomo rekli knjiga, sicer posejal nekatere bombice, jih po drugi strani ni dodatno razdelal. Prav tu se pojavi glavni problem. Vsak sorazmerno reden bralec tiskovine Pogledi je Valetičeve članke v zadnjih letih lahko že prebral. Kljub temu da so v lani izdani zbirki tudi članki, ki se ponašajo z letnico 2009, se je avtor zbirke raje odločil zgolj za ponatis in kljub šestim dodatnim letom razmisleka za nobeno dodatno refleksijo. Nadaljujmo še malo z vsebinsko tematiko. V zbirki Smeh in smrt se Valetič dotakne zanimivih tem, kot je na primer smešnost političnih karikatur, za katerih argumente mu ni bilo treba vrtati ravno globoko v cev za toplo vodo. Namesto v samem izviru ali katerih njegovih odtokih, ki bi znali biti glede na nastavke prav burni, se je raje ustavil pri prvi čistilni napravi in članek malodane končal s tezo, da je tako ali tako vse odvisno od točke gledišča. Če je vse relativno, še ni nujno, da je relevantno, še manj pa znanstveno, zagotovo pa je poljudno. O tem ni dvoma. Od ostalih odstopa tudi poglavje o morilskem napadu na satirično revijo Charlie Hebdo januarja lani. V celoti je napisano iz njegovih statusov na Facebooku, kjer refleksija deluje celo nekako uspešno, ker so objave kronološko razvrščene in lahko sledimo spremembam v pridobivanju informacij in podobnem. Težko pa se je znebiti o