Radio Študent, 25. marec 2016 ― Pivo, Naser, Osborne "Najina težava je, da sva tako angleška, da gre človeku na bruhanje," reče Font, prijatelj glavnega lika romana Pivo v biljardnici, Rama - frankofonega, angleško izobraženega Kopta – nekje na prvih straneh knjige. Roman bralca ne vpeljuje v obdobje, niti v družbeno okolje – zareže nekje na sredini in izriše zeitgeistovski izsek Egipta po revoluciji l. 1952 in po sueški vojni. Smo torej nekje po letu 1956, Angleži so se komaj umaknili iz Sueza, Naser pa v Egiptu nadaljuje s svojimi socialnimi reformami. A roman Waguiha Ghalija se zares ne osredotoča na politiko, družbo v celoti ali kaj takšnega, glavni fokus je že omenjeni približno tridesetletni Ram in njegova (ne)umeščenost v dano okolje. Ram je hodil v angleško šolo in čeprav je vedno brez denarja, pripada kozmopolitanskemu zgornjemu razredu, tistemu, ki poseda po barih in kavarnah in pravzaprav ne počne ničesar. Ram se ne umešča nikamor, rad bi bil individualist, državljan sveta, ki mu lahko pripada le po delih. Ram ima še en problem – prebral je preveč knjig. Njegova izjemno samoreflektirana nedeterminiranost ter presežek znanja in nezmožnost, da bi z njim karkoli storil ali spremenil, se manifestirata v cinični drži, ki niha med jezo in pristnim zadovoljstvom. Ram je tako obenem angry young man – egipčanska različica Osbornovega Jimmyja Porterja, pa tudi enfant terrible, ki uživa v svoji intelektualni vzvišenosti in povzročanju težav. Absurdnost lastne (ter družbene) razcepljenosti med socialne sloje, med angleško in egipčansko kulturo, med francoski in arabski jezik, med različne etnije, med prekomerno izobraženostjo in pomanjkanjem dela ter vzporedno zavedanje konformizma lastnega socialnega statusa pripoved razkriva ter naslavlja prek Ramovega humorja, ki tovrstna občutja venomer spelje v tragikomičnost. In roman je zares smešen; je eden tistih, ob branju katerih se pogosto glasno zakrohotamo. Čeprav je bil roman napisan leta 1964, torej le nekaj let po slavni Mahfouzov