Radio Študent, 29. marec 2016 ― Tole kritiko sem zavoljo osebne zgodovine dolžan ponotranjiti. Kritizirati delo Teofila Pančića je z moje strani namreč vedno bilo težko. Priznam, fanboy sem. Oziroma, fanboy sem bil. Zaradi tega bradatega bajsa sem lep čas redno hodil v Maxijevo trafiko kupovat Vreme, revijo, ki mi je v formativnih letih ob vsej osebnostni zmedenosti pomagala, skupaj s tedenskim teoretskim šamaranjem s strani profesorja Močnika, bolj kot svet razumeti samega sebe. Končno sem razumel vso banalnost nasilne in perverzne kolektivne pripadnosti, nelogičnosti nekaterih kulturnih obrazcev, ki so se mi zdeli do takrat samo po sebi umevni, zakaj nas posiljevanje z utilitarizmom pokveči in razčloveči, et cetera. Skratka, pomagal mi je samega sebe umestiti v kontekst. Pomagal mi je preseči sindrom malih razlik, kulturno ekskluzivnost, bazirano na etnični pripadnosti, pokazati svet. Predvsem pa z neprekosljivimi retoričnimi prijemi razkriti banalnost vsega, kar mi je privzgojeno. Pa ne zato, ker bi bilo zgolj privzgojeno, ampak kot vodilo, da privzgojene vrednote niso obligatorne. Na neki točki mi je postalo jasno, da ni smrtni greh, če za 'svojega človeka' bolj sprejemam Coltrana kot Bregovića ali če se v Lizboni počutim bolj domače kakor v Ljubljani ali Beogradu, na primer. Zahvaljujoč Teofilu Pančiću in njemu podobnim izdajalcem domovine. V tej luči mogoče ne bi bilo slabo, če bi knjiga, podobna Aleji Viktorja Bubnja, izšla kakšno desetletje nazaj. Torej, knjiga, ki ne bi bila samo štanc političnih kolumn in blatenja, kar je že umazano samo po sebi, ampak nekakšen potopis individualca, ki se v tem blatnem svinjaku ne znajde najbolje, a v poplavi norosti uspe obdržati razum v svoji totaliteti. Tako se je, za moj okus sicer nekoliko prepozno, Nenad Rizvanović odločil nabrati Pančićeve precej osebne kratke zgodbe, kolumne, potopise in druge tekste, jih združiti v koherentno celoto in to celoto kasneje poimenovati Aleja Viktorja Bubnja. Za tiste, ki ne vedo, Teofil Pančić,