Poiesis, 17. april 2016 ― V slovensko književnost si vstopil v začetku osemdesetih let minulega stoletja z dvema več kot samo odmevnima proznima knjigama, zbirko Ego trip (1984) in Domovina bleda mati (1986). Kako vidiš danes tisti čas? Ko sam pomislim na takratno Ljubljano, imam občutek, kot da bi pomislil na nek drug svet in tu ne mislim le na politični režim, ampak tudi na samo atmosfero, ki je takrat vladala v mestu, na zadnje odmeve panka, na Johnny Rotten Square … Da, po svoje so bili res divji časi, pa menda je pri vseh v času študija, odraščanja. Ljubljana je danes drugo mesto, ne hodim več veliko med to množico turistov in sploh, večina mojih ljudi je na Žalah, Jure Detela, Aleš Štirn, ki sem mu posvetil Domovino in se je zaplinil pri 23, Fele Zuljan in mnogi drugi. Tako, da nimam kaj dodati. Naj se vrnem še dlje v času – v tvoji biografiji berem: »Franjo Frančič je večino otroštva in mladosti preživel po rejah, domovih, gradovih.« Kako se spominjaš otroštva in na kakšen način te je zaznamovalo? V kolikšni meri se ti obdobje otroštva zdi pomembno pri oblikovanju tebe kot pisatelja, pesnika in dramatika? Za nekatere pisce igra otroštvo ključno vlogo pri [...]