Radio Študent, 20. marec 2017 ― Pisanje s strani antagonista ni neznanka za udeležence delavnic kreativnega pisanja. Pri tem gre zgolj za vajo v preskoku misli, redkokdaj pa za resni literarni poskus. Toda primer tega je prav roman Primer: Meursault alžirskega pisatelja Kamela Daouda. Javnost ga je privzela kot roman z druge strani romana Tujec, iz perspektive nesrečnega Arabca brez imena, ki ga Camusev junak pavšalno poimenuje Petek, ker ga na ta dan ubije. Vendar se prav s tako pavšalno oznako prekrije to, kar dela roman izjemen in vreden samostojnega branja, brez vsakršnih vzporejanj s Tujcem. Glavni lik romana ni Arabec, vsaj ne ta, ki ga je Meursault ubil, ampak njegov brat Harun. Je drugi, mlajši sin stražarja, ki je zapustil svojo družino. Harun je že kot deček postal glava družine, saj je kmalu po očetovem odhodu v sumljivih okoliščinah umrl njegov brat Musa. Bistveno vlogo pa odigra tudi njegova mati, ki se sicer ne pojavi neposredno v sedanjosti glavnega lika, ampak posredno, kot nekakšno transcendentno bitje, na kar aludira že njen zapis v romanu. Vedno je omenjena kot mati z velikim M-jem. Roman je v enaki ali celo večji meri kot s Tujcem zaznamovan prav z odnosom, ki ga je Harunova mati vzpostavila do njega po tragični izgubi prvega sina in odhodu moža. Zato tudi preveliko vzporejanje s Tujcem odpade. Njun odnos lahko interpretiramo zgolj kot odnos med materjo in sinom, zaradi konteksta Daoudovega romana pa je primerna oznaka matere in Haruna kot domorodcev in Mersaulta kot kolonialista. Pri tem se opiram predvsem na Daoudovo trditev iz časnika New Yorker, da se je Tujec v Alžiriji bral kot kolonialni roman, torej roman kolonialne države o kolonizirani deželi. Četudi pride med pripovedjo do preloma s kolonialno oblastjo Francije, ostaja nova, domorodna oblast enako odtujena od svojega ljudstva. Harun in njegova mati v raziskovanju smrti brata oziroma sina namreč vseeno ostajata zgolj »pomilovanja vredna domorodca, ki nista ničesar prebrala in vse pretrpela«. Kar omogoč

Radio Študent, 19. marec 2017 ― Disclaimer: avtor te recenzije je v letu 2016 urejal zbirko Nova znamenja, ki izhaja v okviru Založbe Litera, pri kateri je v drugi zbirki izšel roman Gregorja Kosija. Pri isti založbi je objavil svojo knjigo in namerava objaviti še eno avtorsko ter eno v prevodu. S piscem obravnavanega romana se je pogovarjal enkrat, na večerji, ki jo je organizirala dotična založba. Če to v očeh cenjenega poslušalstva tokratno recenzijo avtomatsko diskreditira, ga pisec besedila vljudno vabi, naj preklopi radijski program ali jo na kakšen drugačen način ignrorira. Torej: poslušalstvo Radia Študent Gregorja Kosija najbrž prvenstveno pozna iz skupine Nina Bulatovix, katere ime že napeljuje na tematsko področje obravnavanega romana. Gre za referenco na ime mestne uradnice in ravno svet mestnega uradništva in uradovanja je obravnavan v Sobi št. 2. Ne kateregakoli, temveč mariborskega, ne kadarkoli, temveč po odstavitvi Kanglerja in zamenjavi garniture. Protagonist romana je Gregor Samsa, ki deluje v kobajagi ljudski, napredni županski ekipi, klasičnemu podalpskemu surogatu. Ime zveni sumljivo domačno in preko tega je razvidna navezava lokalnega na srednjeevropski kontekst. Že tukaj pa velja izkoristiti analogijo in pokazati na neko strukturno razliko med Kafkovim romanesknim svetom in Kosijevim, kolikor izhaja iz miljejev, v katerih sta oba črpala. Kosijev je umeščen na periferijo Srednje Evrope, prisiljen v proizvajanje reprezentacij in v svoji majhnosti osvobojen velike ideologije – se pravi povsem banalen. Edino pravilo je preživetje in reproduciranje določenih klik ter trud, da se zgodovina ne bi odvijala; uradništvo živi v nekakšnem dolgem 19. stoletju. Ob manjku raziskovalnega novinarstva, omerti, ki velja glede kritike, je reprezentacija realnosti, ki jo proizvaja uradništko oblastništvo na različnih področjih, od kulture preko akademije do uprave, diametralno - poudarjamo geometrijski značaj te metafore - nasprotna od te realnosti same. Na eni strani čista antizg