Airbeletrina, 5. julij 2017 ― “V devetdesetih smo pisali kot nori,” mi je pesnica in gejevska aktivistka Nataša Velikonja dejala skorajda v opravičilo, ko mi je v roke potisnila več kot štiristo strani obsegajočo zbirko kolumn, esejev, časopisnih zapiskov, ki nosi poveden naslov – Devetdeseta (Zbirka Vizibilija, Škuc, 2017). Predstavljam si, da avtorica ne bi šla v ta projekt, če se ji v pogledu nazaj ne bi odkrilo, da so zapisi na nek način vizionarski, predvsem pa kljub izhajanju iz lokalitete, torej specifične situacije v Sloveniji v devetdesetih, ne bi nosili univerzalistične poante. To je seveda povnanjeni vidik, ki se tiče odnosa med državo, če ne že javnim prostorom nasploh, in seksualnim vedenjem p