Novice

literatura

Xavier Mas Craviotto: Obdukcija praznine

Xavier Mas Craviotto: Obdukcija praznine

Airbeletrina, 8. julij ― Xavier Mas Craviotto (Navàs, Katalonija, 1996) je filolog in pisatelj. Štiri leta je poučeval katalonski jezik in kulturo na Univerzi v Bristolu v Združenem kraljestvu. Je soustanovitelj platforme »Com ho diria«, ki se ukvarja s katalonskim mladinskim slengom. Objavil je dva romana, zbirko kratkih zgodb in tri pesniške zbirke. Za prozo je dobil nagrado Documenta leta 2018, za poezijo pa nagrado Art Jove Salvador Iborra leta 2018 in nagrado Ausiàs March leta 2023. Izbor njegovih pesmi je prek angleščine prevedel Pino Pograjc, pregledala in lektorirala jih je prevajalka Veronika Rot. Foto: Fidan Nazim qizi/Pexels obdukcija     Kaj je ta smrtonosni strup, ki razjeda najboljše v nas in pušča le lupino? Ingmar Bergman morda je bilo ostro oko ptice sna, kar je gledalo v nas; morda je bilo vse to trpljenje, ki prehaja meje držav, ki živijo v krastah kože vsakega od nas; morda je bil pretanjen obris jedrske abulije, kar nas polni z utrujenostjo za skorjo našega mi; morda sva bila Ti in Jaz, ki sva razumela praznino, in jo pretvorila v oskrunjeno drevo v raju, v katerem sva gledala svoj padec; morda je bilo krožno božanje, ki ga odgrnem v umazanem zraku, ko se vržem v tvoja brezna; morda so bili zobje razpoke, ki nam z odprtimi usti izreče dobrodošlico v konec, ki ga poznamo že mnogo let; morda je bil žaltav znoj sveta, strukturna narkoza, žilna anestezija, pobožanstvena omotica; morda je bila želodčna Praznina tega žalostnega boga, ki se že nekaj časa dolgočasi in joče ruševine.       pokopališče   med najinimi besedami je zraslo pokopališče z visokimi zidovi in sivimi grobovi. smrtno ranjena ptica se je zatekla na najin grob pod naveličanost cipres. bilo je utrujeno nebo, ki nama je toplo sapo dahnilo po breznu najinih vratov. in še vedno je bilo tiho, a čutila sva žalost, in bilo je že pozno: senca kletke je brez sramu padla na zid najinih hrb
Ne prvi ne zadnji primer nasilja

Ne prvi ne zadnji primer nasilja

Airbeletrina, 7. julij ― Vse se je začelo 1. novembra, ko se je na železniški postaji v Novem Sadu kmalu po prenovi zrušil nadstrešek in pod seboj pokopal šestnajst življenj. Najprej so prišli šok, nejevera in otopelost, nato pa je iz žalovanja začela rasti jeza. Še toliko večja, ker so javnost spremljale razlage, da nadstrešek naj ne bi bil del rekonstrukcije in da odgovornosti zato ne bi bilo treba iskati pri tistih, ki so prenovo vodili, temveč pri graditeljih izpred več kot petdesetih let. A prav takšni poskusi odmikanja odgovornosti so imeli nasproten učinek. Vsaka nova izjava, ki je skušala tragedijo predstaviti kot nekaj, za kar ni nihče zares pristojen, je ogorčenje samo še poglobila. Iz vprašanja, kdo je odgovoren za smrt šestnajstih ljudi, se je postopoma razvilo širše vprašanje o državi, oblasti in odnosu do državljanov. Protesti, ki so se najprej oblikovali okoli univerzitetnih blokad, so se začeli širiti proti večjim mestom. Vodili so jih študenti, pridruževali pa so se jim ljudje, ki jih ni povezovala strankarska pripadnost, temveč občutek, da se je zgodilo nekaj, česar ni več mogoče utišati. Vrhunec je gibanje doseglo 15. marca 2025, na največjem protestu v zgodovini Srbije. Ko so zbrani s petnajstminutnim molkom počastili spomin na žrtve novembrske tragedije, naj bi bilo proti množici od zadaj uporabljeno zvočno orožje. Ta trenutek je postal eden najbolj pretresljivih prizorov leta. Ne zato, ker bi bil prvi primer nasilja oblasti nad civilisti, in žal tudi ne zato, ker bi bil zadnji, temveč zato, ker se je zgodil v trenutku tišine, žalovanja in skupnega spomina. Foto: Mitar Mitrović Kriki, panika in neznosen zvok, ki je v nekaj sekundah razklal množico, so se zarezali v spomin tistih, ki so bili tam. Med njimi je bil tudi beograjski dokumentarni in novinarski fotograf Mitar Mitrović. Njegov pogled ni pogled zunanjega opazovalca, temveč nekoga, ki razume, da se zgodovina pogosto zgosti prav v telesih ljudi na ulici: v njihovem strahu

Elif Shafak žal odpoveduje udeležbo na festivalu

Vilenica, 7. julij ― Turško-britanska pisateljica Elif Shafak odpoveduje svojo udeležbo na letošnjem festivalu Vilenica, ki bo potekal med 1. in 5. septembrom.  Avtorica, ena najvidnejših sodobnih evropskih pisateljic, je organizatorje obvestila, da se zaradi intenzivnih priprav na nov roman, ki bo izšel jeseni 2026, festivala žal ne bo mogla udeležiti. Njen novi roman In One Brief Moment All … Continued
Zakaj mislimo, da moramo razumeti svet, čeprav ne moremo razumeti niti samih sebe?

Zakaj mislimo, da moramo razumeti svet, čeprav ne moremo razumeti niti samih sebe?

Airbeletrina, 6. julij ― Mitološki, pravljični in literarni junaki se že od začetka pripovedovanja zgodb podajajo v gozdove. V njih najdejo zatočišče, spet drugič preizkušnje in nevarnosti; tam srečajo pomočnike ali pa se ujamejo v past antagonistov. Gozd lahko človeka sprejme ali pa izvrže, lahko ga okrepi ali porazi. Je prostor iniciacije, tudi prostor odmika, duševnega iskanja, mistike in prividov. Je živ in skrivnosten, poln nasprotij. Tudi slovenska literatura je polna gozdov, pa ne samo tista, ki govori o partizanih in NOB. Gozdovi in drevesa imajo pomembno vlogo v proznih delih že pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju in Cankarju, če naštejemo le nekaj avtorjev domačega kanona. Preteklo leto pa je postreglo s kar dvema romanoma, ki skušata preseči klasično reprezentacijo gozda bodisi kot simbola bodisi kot zgolj dogajalne kulise. Poleg romana Dete iz gozda Sergeja Curanovića, o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju, je to še roman Kresničevje Ajde Bračič, ki sta se oba umestila med deseterico nominiranih del za nagrado kresnik. Gozd torej navdihuje na vedno nove načine in morda je razlog za to tudi v tem, da ga začenjamo bolje spoznavati in razumeti z znanstvenega vidika. Gozd ni le vir dobrin za človeka, temveč samostojen organizem, ekosistem s svojevrstno inteligenco, spleteno iz micelijskih mrež. Ne vem, ali bodo znanstveniki kdaj znali pokazati, kako mislijo drevesa in kaj zaposluje njihova drevesna premišljevanja, gotovo pa je, da je literatura izvrsten poligon za tovrstna ugibanja. Gozdovi in drevesa imajo pomembno vlogo v proznih delih že pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju in Cankarju, če naštejemo le nekaj avtorjev domačega kanona. Dete iz gozda je prvi roman Sergeja Curanovića, pravnika, prevajalca in pisatelja, ki smo ga lahko spoznali že z zbirko kratkih zgodb Plavalec, za katero je leta 2020 prejel nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratke proze. Zgodba romana je zaradi svoje strukture precej zagonetna. Odvija se na več časovnih ravneh, bralke in bralci pa
Nataša Skušek: Peti okus

Nataša Skušek: Peti okus

MMC Knjige, 4. julij ― Po kratkoproznem prvencu Pasja sreča je Peti okus druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek, vizualne umetnice, kiparke, performerke in pisateljice, ki v svojih zgodbah skicira najrazličnejše vsakdanje situacije in jih začini z veliko mero humorja.

Himna nepopolnih ljudi

Airbeletrina, 4. julij ― Kako nežno, brez jeze in besa poslati nekam vse popolne ljudi, ki to niso in nikoli ne bodo. V pesmi, samo v pesmi in nikjer drugje. Pesmi je oproščeno, tako kot je oproščeno vsem, ki se znajdejo v njej, ne da bi tako hoteli. Fuck All The Perfect People je pesem o popolnih ljudeh, ki jih v njej ne vidimo, ker imajo besedo tisti, ki so njihovo nasprotje in imajo tisto, česar popolni ljudje niso nikdar imeli. Medtem ko so bili na drugi strani ceste vedno oni drugi, nepopolni ljudje, s svojimi težavami, ki jih niso znali, mogli ali hoteli skriti; kdaj so postali samo nepopolni ljudje, o katerih se pišejo pesmi, ki v resničnem življenju ne pomenijo veliko, ker v resničnem življenju na koncu zmagujejo popolni, urejeni ljudje. Kadar nekdo prepeva o popolnih ljudeh, mi najprej padejo na misel urejeni ljudje, tisti torej, ki znajo svojo urejenost vnovčiti vedno in povsod; koliko takšnih ljudi je šlo skozi življenje tiho in brezbrižno, ne da bi jih kdorkoli res opazil. Medtem ko so bili na drugi strani ceste vedno oni drugi, nepopolni ljudje, s svojimi težavami, ki jih niso znali, mogli ali hoteli skriti; kdaj so postali samo nepopolni ljudje, o katerih se pišejo pesmi, ki v resničnem življenju ne pomenijo veliko, ker v resničnem življenju na koncu zmagujejo popolni, urejeni ljudje. Ne vem, zakaj se ob tem najprej spomnim na portugalskega nogometnega asa Cristiana Ronalda, ki na tem svetovnem prvenstvu išče svojo popolnost, kljub temu da ga mnogi opozarjajo, da je njegov najboljši čas minil in da je zdaj morda pravi trenutek za konec tega iskanja; nekaj podobnega bi lahko veljalo tudi za hrvaškega čarovnika Modrića in jasno tudi edinega, ki se je približal božanstvu, Lionela Messija. Morda je ravno argentinski čudežni deček edini, ki bo svojo zgodbo pripeljal do konca in na koncu osvojil še eno prvenstvo za svojega idola, ki mu je dovolil obleči dres s številko 10. Ironija je, da velja za največjega nogometaša vseh časov človek, ki je poosebljal nepo
še novic