KATERI TUJCI SO ZDAJ OK?

KATERI TUJCI SO ZDAJ OK?

N'toko blog, 7. januar ― Zakaj desnica še vedno uporablja protipriseljensko retoriko, ko pa je vendarle jasno, da bo morala vsaka vlada, tudi če bi v njej sedela Žan Mahnič ali Bernard Brščič, število tujcev v naslednjih letih povečevati?
STROKOVNJAK, BOJEVNIK IN MAŠČEVALEC

STROKOVNJAK, BOJEVNIK IN MAŠČEVALEC

N'toko blog, 12. julij 2018 ― Če smo pozorni na njihovo vsebino, bomo v spletnih komentarjih pogosto našli izraženo mnenje, da so novice lažne, da jih sponzorira nek skrivnostni tuji lobi, da je glas resnice potlačen… Občutek, da ne gre zaupati uradnim medijem, je od nekdaj bil del ljudske modrosti, katere previdnost v odnosu do oblasti stoji na čisto izkustvenih temeljih. Nekaj posebnega pa je moralo biti v zraku, da je ta občutek nezaupanja, ta skrajna kritičnost do informacij, začela prihajati od zgoraj – od oblastnikov samih.
TRIJE ESEJI O PRIHODNOSTI DELA

TRIJE ESEJI O PRIHODNOSTI DELA

N'toko blog, 16. oktober 2017 ― V zadnjih dveh letih praktično nisem doživel predavanja ali okrogle mize, v katerem se ne bi v neki točki s strani publike oglasil nekdo z vprašanjem o univerzalnem temeljnem dohodku ali o avtomatizaciji dela. “Kaj mislite o tem, da zaradi robotov kmalu ne bo več služb?” Vprašanja o prihodnosti dela zavzemajo veliko prostora v levičarskih [...]
EVROSLEPOTA

EVROSLEPOTA

N'toko blog, 11. maj 2014 ― Zadnjih par leta opazujem, kako se večina kulturnih institucij v Sloveniji bori za preživetje. Ob nekaterih res slabih organizacijah se za ohranitev svojih dejavnosti borijo tudi tisti, ki so že neštetokrat dokazali svoj pomen pri postavljanju Slovenije na kulturni zemljevid sveta. Razlog: finančna kriza. Vsi od Radia Študent do lokalnih mladinskih centrov so se znašli v situaciji, ko morajo vsako potezo upravičiti tudi ekonomsko. Smo v časih t.i. kulturnih industrij, kjer ustvarjanje kvalitetne umetnosti, izobraževanje in grajenje skupnosti ni več samo po sebi dovolj. Potrebno je gledati na denar. A medtem ko alternativci po novem iščemo rešitve na trgu, se mrežimo, brandamo, co-workamo in kickstartamo, naši mainstream kolegi še vedno uživajo državno podporo kot v zlati dobi socializma. In to ravno tisti, ki prisegajo na trg in kričijo, naj se vsi že enkrat odklopijo iz državne dude.  Žalostno, da mora na državno dudo priklopljeni umetniček kot sem jaz predavati o tržni logiki, ampak res nam očitno ni jasno. Ker za zgled popolne konkurenčnosti tako radi dajemo športnike, se za sekundo obrnimo k njim. Pri športih kjer leto za letom dosegamo mizerne rezultate, ljudje nehajo gledati tekme, sponzorji se umaknejo, država pa mora razmisliti o tem, kaj dela narobe. Morda bi bil čas, da preneha pošiljati svoje tekmovalce na mednarodna tekmovanja, ali pa najame nove trenerje in si taktiko zastavi drugače. Nima smisla biti jamajška bob ekipa. A za pop glasbenike to očitno ne velja. Po dveh desetletjih obupnih power balad in predzadnjih mest, so naša očesa še vedno uprta v Evrovizijo. Zakaj? Slovensko sodelovanje v Evroviziji je glasbena različica TEŠ 6: projekt brez prihodnosti v katerega se vsako leto meče denar, pri čemer že vnaprej vemo, da ne bo obrodil sadov. Na svoj račun pridejo vedno isti avtorji, ki poleg honorarjev in promocije pokasirajo tudi neomejeno število radijskih in TV predvajanj. Gotovo ne bodo imeli težav pri izplačilih avtorskih pravic, saj
Stara šola

Stara šola

N'toko blog, 24. september 2013 ― Že celo življenje nastopam po slovenskih klubih. Lahko rečem, da sem prekrižaril cel spekter alter prizorišč, od mladinskih centrov, študentskih klubov, skvotov in lokalov, do festivalov in dvoran. Skoraj vsak vikend pristanem v kakem drugem delu naše kokoške in se spoznavam z lokalnimi posebnostmi in lokalnimi posebneži. Kadar nisem na koncertu v vlogi nastopajočega sem tam kot poslušalec. Ob vsej raznolikosti koncertnega dogajanja po Sloveniji pa lahko v večini krajev opazim eno skupno značilnost: slab obisk na bolj sodobno, urbano obarvanih dogodkih. Kadarkoli se na odru igra nekaj, kar ne zveni kot Big Foot Mama, je publike bolj za vzorec, njihov odziv pa mlačen. In še ena lastnost združuje vse te kraje: skoraj nikoli se ne zgodi, da bi glasba, ki igra pred nastopom ali po njem bila stara manj kot 10 let. Obstajajo izjeme, ampak vsaj 10 let star izbor glasbene kulise je bolj ali manj pravilo na vseh dogodkih. Po nastopih organizator vedno reče bendu: “Ej, super ste bli, škoda da ni blo več folka. Ampak kaj češ, sej veš, tle pr ns je pač kmetija, folk tega ne šteka. Vi bi moral nujno it igrat vn!” Nato pa znova zažene playlisto iz svojega laptopa in v klubu zadonijo Big Foot Mama. Žur se lahko začne. Kaj lahko iz tega sklepam? Da v klubih glasbeni program oblikujejo ljudje, ki se že 10 let niso navdušili nad nobeno novo glasbo? Naj bom zaskrbljen? Kakšen smisel ima, da se glasbenik trudi biti odprt, sodoben, aktualen, eksperimentalen, ali bog ne daj, svetovljanski, če pa glasbeni okus večine Slovencev za svetovnimi trendi zaostaja za minimalno 10 let? Če ga krojijo organizatorji, uredniki in novinarji, ki že od študentskih let niso slišali ničesar novega? “Ja, če pa noben več ne zna delat muzke tako kot včasih!” bodo rekli nekateri. “Pa naj si mladi sami organizirajo koncerte! Saj nimajo nobene samoiniciative! Pol moramo pa mi vse narest.” bodo dodali drugi. Po svoje jih razumem. Desetletje so se trudili vzpostaviti delovanje kluba in tam takorekoč pust
TEDEN DOBRIH IDEJ #1

TEDEN DOBRIH IDEJ #1

N'toko blog, 6. september 2013 ― Kot ste nekateri opazili, sem na Facebooku in Twitterju začel zbirat dobre ideje, povezave in informacije o ljudeh, ki iščejo konkretne rešitve na svojih področjih. Ob vseh katastrofalnih ukrepih vlade in otroških maškeradah na raznih Rovtah se namreč človek počuti, kot da smo res narod totalnih debilov in da nismo sposobni niti osnov zdrave pameti. Ampak to ni popolna resnica. Poplava novic o raznih debilih pogosto zamegli tiste posameznike in ekipe, ki se samoiniciativno spopadajo s krizo in na različnih nivojih iščejo rešitve, utirajo pot alternativam in povezujejo ljudi. Želim si poiskati takšne ljudi, se povezovati z njimi, jih podpreti in jim pomagati pri dobrih projektih. Namesto da se ubadamo samo z nesposobneži (prav je, da jih identificiramo, a ne zaslužijo si toliko pozornosti) dajmo še malo osvetliti tiste sposobne. Vsak teden bom zato objavil nekaj povezav na zanimive nove ideje, ki jih doživljam kot pozitivne. Pošljite mi linke na ideje, ljudi in kolektive, za katere se vam zdi, da delajo dobre stvari, pa jih dajmo malo šerat po socialnih omrežjih. Škoda bi bilo, da grejo dobre ideje in poštene rešitve mimo nas.  V igri so seveda čisto vsa področja, in to od lokalne, grassroots ravni, do čisto institucionalnih na državni ali mednarodni ravni. Povsod se iščejo rešitve. Na željo nekaterih pa je tukaj na blogu seznam objav prejšnjega tedna, da se ohrani v malo trajnejši obliki. Če mi bo uspelo, bi rad vsak konec tedna objavil podoben seznam idej, ki se bodo nabrale. Iz sociološkega gušta pa zraven pod vsako objavo pripisujem še število lajkov in šerov, saj nam informacija o tem, kaj pri ljudeh "vžge" in kaj ne, marsikaj pove o stanju duha znotraj alternative. Vem da to ni objektivna cifra in da je vzeta zgolj iz vzorca mojih 4000 Facebook frendov, ampak vseeno si bom dovolil nekaj sklepov. Različne ideje v povezavi s hrano, še posebej če so zraven besede "bio", "eko" ali "domače", naletijo na takojšen pozitiven odziv velikega števila ljudi. Bolj s
še novic