Konteksti (Tomaž Bešter), 24. marec 2015 ― Si predstavljate klasično zgodbo o sodobni družini? Ali ne toliko sodobni? Takšni, ki je polna vsakodnevnih težav, otrok z dvakrat posebnimi potrebami, pomanjkanja denarja, prezaposlenih staršev, slabih ocen v šoli, prepirov o tem, kakšne barve naj bo ograja okoli vrta, kakšne pasme psa si omisliti in kdo bo opral avto v soboto dopoldan. Ali takšni, ki je obremenjena s tem, v kateri dvorec bo odletela na kosilo, v katero šolo vpisati otroka, kako kompenzirati pomanjkanje časa za vzgojo razvajenih otrok, kateri dodatki so nujni za novo stanovanje in zakaj prejšnjo zimo niso šli smučat v Francijo. Ali pač takšni, ki si jo sami predstavljate pod pojmom sodobne družine. Takšna zgodba bi zagotovo imela kak dramatičen zaplet, nek dramaturški vrhunec in počasno vračanje v prvotno, vsaj navidezno ravnovesje, ki ga je imela na začetku. Mogoče bi se na koncu kaj spremenilo, mogoče tudi ne. V resnici sploh ni pomembno.V nobenem primeru pa to ne bi bila zgodba, ki jo je o Hofmeesterjevih napisal Arnon Grunberg. Tirza. vir slike: mladinska.com Tirza je kompleksna pripoved o, jasno, sodobni družini. Ta družina sicer sestoji iz mame, očeta, starejše in mlajše hčere. A v resnici sestoji le iz očeta in mlajše hčere. Jörgena in Tirze. Mama je nekaj časa nazaj odšla. V iskanje boljših priložnosti, zamujenih priložnosti, spominov, ki ne bodo razočarali. Starejša hči je prav tako odšla, v aktu uresničenega podaljška kljubovanja očetu, ki si je vzel pravico, da v maniri nekega drugega, nesodobnega časa, lahko odloča o ljubezni in predvsem partnerju namesto nje. Čeprav se slednja vseeno vsake toliko vrača. A v resnici sta bržkone le Jörgen in Tirza. Roman ni enostavno branje. Daleč od tega. Grunberg je kaos, ki je doma pri Hofmeesterhevih skušal prenesti tudi v način pripovedovanja zgodbe. To se skozi tretjeosebno naracijo vedno nekako drži nekoliko proč od poosebljenja pisca s tem, kar se dogaja. In vztrajanje na tej poziciji lahko dojamemo kot neko moralno držo, ki bi nam na nek nači