Konteksti (Tomaž Bešter), 21. april 2015 ― To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca, Ljubi moj sputnik, 1Q84…Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove vseh, ki se podajo na pot besednega srečevanja z njegovimi deli. V Norveškem gozdu avtor ne posega toliko v onstranske alegorije in svet magičnega, neznanega, umu privlačno neulovljivega, je tu manj prisoten. Nemara bo tudi zato tukaj odpadla vulgarna delitev bralcev na tiste, ki Murakamija ne marajo in tiste, ki mu zvesto sledijo. Kot zapisano v iniciali, Norveški gozd je knjiga o razmerjih. O tem, kaj razmerja drži skupaj, kaj jih končuje in predvsem, kaj v razmerju pomeni osamljenost. vir slike:sanje.si Zgodba sledi Toruju in njegovim spominom na del mladosti, ki ga je preživel v študentskem domu in kasneje tudi v Tokiu kot najemnik stanovanja. V ozadju dogajanja so zametki študentskih nemirov s konca 1960ih, a ta ostajajo v ozadju. Ne motijo in – vsaj jaz nisem tega zaznal – ne pripenjajo dejanj glavnih junakov na točno to določeno obdobje v razvoju Japonske in Tokia (čeprav se nemara marsikdo tu ne bo strinjal z mano). Dogodki in razmišljanja, razvoj odnosov, vzponi in padci v Torujev