Radio Študent, 17. april 2015 ― Pa ga imamo, prvi teatralni tekst našega najslavnejšega filozofa. Antigona, kot se nas uči že v najzgodnejših šolskih letih, ena temeljnih grških ter vtem tudi evropskih, zahodnih junakinj, je preživela dovolj dolgo, da je doživela remake izpod peresa velikega Žižka. Kako jo slednji zašpili, je tema tegale molja, čemur bomo seveda pridodali tudi nekaj naših opombic, pripombic, priporočil. Preden se zabrišemo v drobovje dela, še nekaj nujnih tehnikalij, ki jih ob filozofovih knjigah v Sloveniji verjetno niti ni treba več zapisovati. Žižkova Antigona je izšla pri Analecti in zopet smo deležni prevoda v slovenščino. Bukvica je mala in tanka ter razdeljena na dva dela, prvega uvodno teoretskega ter drugega dramatično praktičnega, pa vendar, kot bomo videli, še zmerom bistveno teoretizirajočega. Ker hočemo tekst očrtati brez obtekstualne navlake, je nemara prav tako treba povedati, da gre za še eno v seriji Žižkovih besedil, ki je v bistvu reciklaža že povedanega. Ali raje iz siceršnjega žižkovskega korpusa izvzet in posebej izpostavljen mozaiček. Se pravi, kdor je kolikor toliko seznanjen z njegovimi mislimi o Antigoni, v bistvu ne bo izvedel nič novega. Kvečjemu bo obnovil znanje ter nemara dobil nekoliko pragmatičnejši vpogled. Tako. In zdaj, kaj preberemo v knjižici. Predgovor se po običajni Žižkovi in medias res dikciji prek klasične krščanske monstruoznosti, Kierkegaarda, Claudela in nezmožnosti krščanske tragedije ter seveda Lacanove interpretacije junakinje – agenta gona smrti, ne žive in ne mrtve more – prebije do srži, ki jo kani udejanjiti v lastni adaptaciji. Ta je trojna, torej ima tri zaključke. Prvi sledi Sofoklejevemu, v katerem zbor slavi Antigonino brezpogojno vztrajanje pri lastnih načelih. Drugi prikaže, kaj bi se zgodilo, če bi Antigona v sporu s stricem Kreonom zmagala ter ga prepričala v pokop Polinejka. Tu Zbor zapoje hvalnico političnemu pragmatizmu. V poslednji, najžižkovskejši verziji Zbor ni več delivec modrosti, temveč posta