Špehšpilja, 27. maj 2015 ― Ne vem, ali sem kdaj gledal kako humoristično serijo tako religiozno kot Simpsonove. Religiozna navezava ni le zato, ker jih nisem zamudil niti ene nedelje, temveč predvsem zato, ker se nikoli niso iztekli. Kot najstnik sem si v krajevni izposojevalnici cedejev sposodil The Simpsons - Sing the Blues, da sem poskakoval na Do the Bartman. Med prvimi devedeji na domači polici so bile zbirke celotnih sezon te risane satire. Nato pa sem z leti, kakor se rado zgodi tudi z religijo, ko vidiš, da ti nima ponuditi ničesar novega ali relevantnega, odtaval po svoje in Simpsonove črtal s seznama za redni ogled. K njim sem se vrnil le za večje praznike, za drevesno hišico groze in kadar mi je internet predal veselo oznanilo, da je bila trenutna epizoda približek zlati dobi. S težkim srcem gledaš serijo, ki je bila nekoč vrhunec televizijske produkcije, kako je izgubila prvotni žar, ki se vrne le še v preredkih prebliskih. A je vseeno nekakšen kamen stabilnosti v norem svetu. Veš, da kadarkoli se boš vrnil k njej, bo Homer butasto golčal svoj »D'oh,« Bart bo čečkal po tabli, Maggie pa še vedno ne bo znala ne govoriti ne hoditi. Ned Flanders bo skozi brke pobožno momljal dobre nasvete, gospod Burns pa se bo zlohotno hehetal »Excellent!« A zdaj nam bo odvzeta tudi ta, edina stanovitna točka norega sveta. Harry Shearer je namreč oznanil, da po 26 letih zapušča serijo zaradi – vsaj za zdaj je to uradna razlaga – časovnih razlogov, saj si želi več časa za druge projekte, ki mu ga ustvarjalci Simpsonov niso mogli zagotoviti. Če se bo pri svojih 71 letih resnično z vso silo zagnal v ustvarjanje, bi si jaz zaželel nadaljevanje mokumentarca To je Spinal Tap. Glede na turneje, ki jih uprizarjajo ostareli rokerji, jim štofa nedvomno ne bi zmanjkalo. Drugo vprašanje je, kaj se bo zgodilo s Simpsonovi. Producenti so že oznanili, da liki, ki so govorili s Shearerjevim glasom, ostajajo integralni del zlateničnega Springfielda in da bodo našli druge igralce, ki jim bodo posojali svoje glasi

Knjige pomagajo ..., 26. maj 2015 ―   Georgi Gospodinov: Fizika žalosti. Beletrina, Ljubljana 2015 Piše: Mitja Reichenberg Naslov te knjige je nekoliko zavajajoč. Z gotovostjo lahko trdimo, da je zavajajoč z nekim določenim namenom. Avtor se po eni strani sicer ukvarja z žalostjo, lahko bi mu celo pritaknili idejo fizike, toda njuna simbioza ne predstavlja tega, o čemer Gospodinov premišljuje. Tisti, ki bodo v naslovu iskali metaforičnost, bodo prav tako razočarani – saj ne gre za metafore, ki bi nas lahko mehko prepeljale preko idej, ki nam jih avtor ponuja. Pravzaprav težko rečemo, kaj je točka, okoli katere se vrtimo na vseh 313 straneh, kot nam jih ta prevod ponuja. Morda bi bilo še najbližje, če bi rekli, da gre za Minotavra. Za osnovo moramo vedeti vsaj to (in avtor to tudi od nas pričakuje), kdo ali kaj je bil Minotaver, kdo je bil kralj Minos, kdo njegova žena, okianida Pasifaja, pa njuna hči Ariadna, nato pa še Dedal, Tezej in Egej. Te osebe, ki so del veličastne grške mitologije, so kakor figure na šahovnici, po kateri nas Gospodinov počasi in premišljeno prestavlja preko videnja in doživljanja svoje mladosti, svojega časa in ljudi v njem. Res je, da gre za ganljivo pripoved, toda prav ta prenos, figurativni transferji v mitološke vode, nam nudijo večdimenzionalno doživljanje idej, s katerimi potujemo po pisateljevih spominih. To, da je vmes fizika, je morda le namig, da gre v ozadju za popolno naravoslovno vedo, ki v svojo naravo razlaganja in opazovanja vključuje snovi in njihova gibanja v prostoru in času – pri tem pa uporablja dva pomembna elementa: silo in energijo. Sicer pa se fizika v najširšem pomenu ukvarja z razumevanjem zakonitosti narave, ki ga omogoča razumevanje obnašanja celotnega kozmosa in je prav zato ena najstarejših akademskih disciplin. Tako se tudi najnovejša teorija vsega (kvantna teorija gravitacije) ukvarja v bistvu z enakimi nerešljivimi mislimi, kakor se je ukvarjalo človeštvo že od samega začetka – kako dojeti prostor in čas. V te