Špehšpilja, 3. junij 2015 ― Po tednu, ko so nas mediji zasuvali s članki o tekmovanju za pesem Evrovizije bolj radodarno kot italijanski diskont s svojimi artikli nakupovalni voziček ostarelelelelelelelelemu Slakonji, si lahko počasi oddahnemo. Znova bo za skoraj leto dni poniknila ne samo medijska obravnava evrostralskega glasbenega prvenstva, ampak tudi glasba, ki so nam jo v treh večerih nasuli v uhlje. Evrovizija je namreč glasbeni dogodek, ki trpi za isto diagnozo kot glavni lik iz Mementa. Naval čutnih dražljajev, ki te navdajajo z idejami (pri Evrosongu večinoma z idejami o inovativnem prebadanju bobničev s pletilkami), nakar pomežikneš in že jih ni nikjer več. Spomin je blagoslovljeno prazen. Vse, kar priča o njihovem obstoju so le tviti, ki jih še bežno ujameš na svoji časovnici, preden zdrknejo v temo spletne pozabe. Morebiti občasno v kakem oddaljenem kotičku možganov še zavibrirata ton ali dva nedoločnega evrovizijskega štiklca, toda preden lahko razbereš izvajalca, državo, letnico in uvrstitev, ugotoviš, da so tisti redki fragmenti spomina zdruznjeni v brezoblično gmoto vseh evrovizijskih popevk, ki še najbolj spominja na test iz matematike v drugem letniku waldorfske gimnazije.  Zato imam tiste najbolj goreče privržence Evrovizije na sumu, da imajo podatke o preteklih tekmovanjih in zmagovalkah z notnimi črtovji vred tetovirane po telesu. Mogoče bi moral Christopher Nolan film posneti tudi o tem fenomenu. Še vedno bolj verjeten scenarij kot Medzvezdje. Edina stvar, ki se jo uspeš spomniti s preteklih Evrovizij, so namreč ekscesi in ne glasba. Veš, da sta se lažni ruski lezbijki poljubljali na odru. Veš, da so Finci nekoč na festival poslali maškare, ki so bile na zunaj videti kot slovenski gradbeni tajkuni na znotraj. Ko pišem te vrstice, je od letošnje Evrovizije minilo manj kot štiriindvajset ur, pa se spomnim samo treh stvari. Da je Švedom spremljevalne vokale pel vnuk od La Linee, da sta naša dva imela slušalke in da je Avstrijcem zagorel klavir. Ne vem sicer, ali so kla